Črnogorski študentje na praksi na Bledu

Darko bi imel rad nekoč svojo restavracijo. Ačim bi rad kuhal v prepoznavnem hotelu – morda v tujini, kjer bi več zaslužil. Tudi Adis želi postati šef strežbe, mogoče strokovni svetovalec za hrano in pijačo (F&B manager) – ravno tako v enem od prepoznavnih hotelov doma ali v tujini, še prej pa bi rad spoznal delo na križarki. Bojana želi ostati v Črni gori. O tem, da bi svoje znanje kasneje predajali naprej mlajšim generacijam, ki sledijo, razmišljajo vsi.

Potem ko je Višja strokovna šola za gostinstvo in turizem (VSŠGT) Bled v študentski izmenjavi v aprilu in maju gostila estonske in finske študente, imajo sedaj dvomesečno prakso v Hotelu Astoria štirje črnogorski študentje. Trije fantje in dekle prihajajo iz Podgorice. Dvajsetletna Bojana Krstović se je sicer že vrnila domov, kjer bo prakso dokončala v njihovi šolski restavraciji, medtem ko devetnajstletni Ačim Hodžić ter dvajsetletna Darko Jokić in Adis Bicić v blejskem hotelu Astoria ostajajo do sredine avgusta.

Ačim in Darko se učita kuharskih veščin, Bojana je delala v strežbi, Adis še vedno. Adisa zanimajo tudi koktajli. Teorijo z veseljem spreminja v prakso, na Bledu svoje znanje o koktajlih, recepture za kakšen svoj okus z veseljem izpopolnjuje. Adis in Bojana sta lani skupaj postala tudi državna prvaka v tekmovanju srednjih šol v znanju iz teorije dela v restavraciji, a tudi Ačim in Darko se lahko pohvalita: Ačim je zmagal na Braču na mednarodnem tekmovanju Biser mora, na katerem sodelujejo kuharji, slaščičarji in tudi študentje – v kategoriji šolskega tekmovanja; Darko pa je slavil na državnem tekmovanju v kategoriji do 23 let v Budvi.

Ker gre za izmenjavo študentov, so v tem času v Črni gori tudi slovenski študentje VSŠGT Bled. Prakso opravljajo v Svetem Štefanu, v tamkajšnji šolski restavraciji. »Nimamo pa takega hotela, kot je tu,« povejo Črnogorci, ki jih je Astoria navdušila. Sploh šolska kuhinja je s svojo opremo osupnila Darka in Ačima: »Šolski kabinet je bolje opremljen kot polovica naših restavracij v Podgorici,« smeje pripomni Darko.

Črnogorske palačinke

Ačim najraje pripravlja omake, sladice ga ne zanimajo ravno. Darko najbolj uživa v kreiranju krožnikov. Oba se strinjata, da je na koncu pomemben tudi okus. Darko še doda: »In da je gost zadovoljen, kar pa je najpomembnejše.«

V času večerij sta Ačim in Darko spoznala tudi kuhanje v živo in gosti hotela so kuharski šov dobro sprejeli. Neki večer sta jim pripravila posebne črnogorske palačinke. Ačim nam zaupa: »Zmešaš koruzno in pšenično moko. Potem se lotiš priprave palačink kot običajno. Pomembna je tudi omaka, ki je narejena iz karamele, pomaranče, maraskina in ruma. Palačinke flambiraš s slivovko, jih serviraš in preliješ z omako.« Recept za posebne palačinke je delo enega njihovih profesorjev na Srednji in višji gostinski šoli Sergije Stanića v Podgorici, v nekaterih restavracijah v Črni gori pa jih tudi strežejo.

Več kot je na krožniku, bolje je

»Trendi v kuhinji se spreminjajo,« razlaga Darko, Ačim pa ga dopolni, da v Črni gori za zdaj še vedno velja, da ljudje jedo, da bi se najedli. »Več kot je na krožniku, bolje je.« Svetovni kulinarični trendi se zelo počasi prebijajo na menije črnogorskih restavracij.

Črnogorci ogromno dajo na sveže sestavine. »Trend krojita meso in seveda ob morju riba. V Podgorici in severnem delu Črne gore se čuti vpliv italijanske kuhinje, čeprav so naše pašte drugačne. Brez pic tudi pri nas ne gre, na severu pa sta ponovno priljubljena žar in priprava hrane pod peko – sač.«

Ko pa jih vprašamo po njihovi najbolj tradicionalni jedi, vsi v en glas odgovorijo: črnogorski kačamak. To je jed, ki je pripravljena lahko iz različnih vrst moke, Darko omeni tudi krompir, čebulo, koruzo, blitvo, kajmak ... Črnogorci kačamak postrežejo v lesenih posodah, s sirom ali kislim mlekom.

Kuharska kreativnost in emocionalnost

Ačima je kuhinja zanimala že kot otroka. Ko je dedek pekel na žaru, ga je vedno imel v naročju. Čeprav mora kuhar ogromno delati, ga to ni odvrnilo, ko se je odločal za poklic kuharja. Všeč mu je, ker je v kuhinji prisotne toliko kreativnosti, medtem ko Darko h kuhanju po drugi strani pristopa tudi emocionalno.

Ačima navdušuje kuhinja Jamieja Oliverja, ta je všeč tudi Adisu, Darko pa je bolj naklonjen Gordonu Ramsayju. Eksperimentalna kuhinja angleškega chefa Hestona Blumenthala pa mlade študente, ki gojijo ljubezen do gastronomije, pretirano ne zanima. Mislijo celo, da je znani kuhar v svojem raziskovanju hrane malce zašel.

Prav vsi pa so tudi mnenja, da je obisk tujine za nabiranje izkušenj v strežbi in pri spoznavanju različnih tehnik, kuhinj verjetno nujen. Izkušnje so tisto, kar bogati in širi znanje. Bojana jasno pove, da kljub temu želi ostati v Črni gori. Adisa in Ačima privlači tujina – tudi zaradi zaslužka, medtem ko Darka ne privlači toliko. Sanja bolj o svoji restavraciji. »Ali ni to želja vsakega kuharja? In seveda, da restavracija dobro posluje in je prepoznavna tudi izven domačih meja.«

Radi so med ljudmi, radi delajo z ljudmi

Bojana in Adis sta se v Sloveniji prvič srečala tudi s samopostrežnim bifejem oziroma po njihovo »švedskim stolom«. Adis bi rad vsaj pol leta delal še na križarki; upa pa tudi, da bo nekoč postal šef strežbe v kakšnem velikem hotelu, a do takrat se bo moral še kar nekaj naučiti.

»Za poklic natakarja sem se odločil, ker rad delam z ljudmi. A to lahko počnem recimo tja do tridesetega leta, potem bo delo postalo napor in do takrat moram napredovati.« Mika ga tudi vloga F&B managerja ali šefa restavracije.

Bojana ima kljub rosnim dvajsetim že veliko prakse v strežbi, praksa v Sloveniji pa je zanjo dodatna izkušnja. Njeni kratkoročni cilji so jasni: »Zaključili smo prvi letnik, gremo v drugega. Jaz bom tretje leto nadaljevala s študijem v Beogradu, potem pa magistrirala v Kotorju. To so za zdaj moji cilji.« Njeni trije študentski kolegi razmišljajo podobno. S to izobrazbo so potem lahko menedžerji hotelov ali pa tudi predavajo. Večina njihovih profesorjev na višji šoli namreč v življenju združuje oboje in že razmišljajo v smeri, da bi enkrat v prihodnosti predajali svoje znanje generacijam, ki bodo prišle za njimi.

Slovenja jim je všeč

Bled je lepo, majhno turistično mesto. Sicer bolj za starejše, družine, za počitek, menijo. Sami so navajeni vrveža, številnih turistov, mladine, živahnejšega nočnega življenja, dogajanja sploh. Sem ter tja jim je vreme na Bledu postreglo tudi z nizkimi temperaturami, predvsem pa ugotavljajo, da je življenje na Bledu dražje, kot so ga vajeni. Kljub temu da vedo, da so tudi plače tu višje in je Bled turističen kraj. »Kilogram kruha lahko na Bledu stane dva evra, pri nas trideset centov ...,« mimogrede pripomni Bojana in v pohvalnem tonu nadaljuje, da so jih na izmenjavi nekateri vzeli za svoje, kot bi bili njihovi otroci. »Vsi, ki so zadolženi za nas, so do nas zelo korektni,« doda Adis. »Če kaj potrebujemo, pa tudi če je sredi noči, nam priskočijo na pomoč.« Sploh mu je všeč, da že precej razume jezik, kljub temu da bo tu le dva meseca. »Ne znam govoriti slovensko, razumem pa večino.«

Sicer v osnovi črnogorski študentje znajo angleško, italijansko, nekaj malega francosko, pa seveda rusko, saj je bila svoje čase Črna gora preplavljena z ruskimi turisti, sedaj pa naj bi jih po mnenju nekaterih zamenjali Kitajci.

Ačim in Darko sta vesela, da imata priložnost, da lahko delata v moderno opremljeni kuhinji. Naučila sta se rokovanja z določenimi aparati, ki poti v črnogorske restavracije še ne bodo našli tako hitro. V kuhinjah luksuznih, velikih in znanih hotelskih verig, ki jih Črna gora tudi premore, je to seveda drugače.

Sirovi štruklji

Zanimalo nas je še, ali sta Ačim in Darko do našega pogovora spoznala pripravo kakšne znane, tradicionalne slovenske ali gorenjske jedi, sta mogoče pripravljala potico. Bodoča kuharska mojstra sta se spogledala, skomignila z rameni, ponovila ime in odgovorila, da prvič slišita zanjo. Ačima pa »kolači« tako in tako ne zanimajo. Nato sta se še enkrat spogledala, obraz jima je spreletel nasmešek in v en glas sta ponosno nadaljevala, da sta se naučila pripraviti štruklje. »Slovenske sirove štruklje.«