Kako se je delala cesta na Vršič

Besedilo:
Kategorija: Pisma bralcev / petek, 29. julij 2016 / 10:50

Pod tem naslovom je izšel prispevek izpod peresa Franca Urana v Planinskem vestniku leta 1957. Avtor prispevka je bil velik ljubitelj planin in izkušen gornik. Sedem let je živel v bližini izvira Soče, zato so mu bile znane vse steze in poti v tem delu triglavskega pogorja.

Ko se je rodila ideja, kako povezati deželo Kranjsko s sončno Primorsko, so k sodelovanju povabili prav Urana. Kot piše v vestniku, je leta 1909 dobil službo pri tesarskem mojstru Ivanu Zakotniku, ki je bil hkrati tudi župan v Gornji Šiški. Zakotnik je prevzel gradbena dela, njega pa so kot poznavalca terena na tem delu vršiške doline določili za čiščenje gozda in predvidene trase ceste. Prva leta je bila njuna naloga pripraviti teren za začetek del in prostor za barake, kjer naj bi bivali delavci – sekači iz Bače in tesači iz Loške doline. Leta 1912 je bila izredno huda zima, zapadlo je veliko snega pa tudi snežni plazovi so bili vzrok, da so do pomladi prenehali z delom. In prišla je prva svetovna vojna. Že jeseni je poslala vojna komanda prvih 25 ujetnikov, vsi so bili Rusi iz Sibirije. Nadaljnjo gradnjo je prevzela vojska. Na delo je prihajalo vedno več ruskih ujetnikov, ki so prevzeli dotedanje delo z barakami in kočami vred. Uran je nove graditelje opozarjal na nevarne snežne plazove in na to, naj zgradijo protiplazovne strehe. Upoštevali so njegove izkušnje in takoj začeli z delom protiplazovnih objektov. Leta 1915 je bilo v tem delu, kjer se je gradila cesta, malo snega. Februarja 1916 je bilo toplo in brez snega. Prihajali so novi in novi ujetniki, sami Rusi. Bilo jih je več tisoč. Med njimi so se pojavile bolezni – krvava griža, kolera in črne koze, veliko jih je pomrlo. Tako je ta kraj ena sam grobnica ruskih mučenikov. In nato še …! Graditelji so tedaj Urana zasmehovali in spraševali, kje so tiste lavine, na katere jih je opozarjal. Konec februarja je začelo močno snežiti, v nekaj dneh je zapadlo čez meter snega. Ko se je 8. marca namenil iti na vrh, je bil pravi metež. Ob enih je zaslišal en sam strašen krik iz nešteto grl. Zgodilo se je tisto, na kar jih je opozarjal. Pod plazom je umrlo 110 delavcev. Delo se je ustavilo, ujetniki so se uprli nadaljnjemu delu. Komanda jih je zamenjala za nove in tako se je delo nadaljevalo in tudi končalo.

Cesta na Vršič je pred sto leti terjala na tisoče duš. Ne glede na vse žrtve je cesta morala biti zgrajena, ker je bil to najbližji prehod avstrijske vojske do italijanske fronte. Ob letošnji 100-letnici naj bi se proslave udeležil tudi povabljeni ruski predsednik Putin.

Ciril Zupan, Mošnje