Večina dela še po starem zakonu

Agrarne skupnosti bodo lahko delale po novem zakonu šele po tem, ko se bodo preoblikovale, pogoj za preoblikovanje pa so končani in v zemljiško knjigo vpisani postopki dedovanja za najmanj polovico solastnine.

Spodnja Lipnica – Agrarna skupnost Ribenska in Grofova planina in javna služba kmetijskega svetovanja sta prejšnji petek pripravili na istoimenski planini tradicionalno srečanje agrarnih skupnosti, na katero so povabili predstavnike 42 agrarnih skupnosti iz Zgornje Gorenjske, razen iz Bohinja. Glavni temi srečanja sta bili uveljavljanje novega zakona o agrarnih skupnostih ter zmanjšanje škod po divjadi in zvereh.

Dedovanje po uradni dolžnosti

Kot je dejal Gašper Cerar, pravni svetovalec v Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije, novi zakon o agrarnih skupnostih že velja, vendar večina agrarnih skupnosti dela še po starem, ker se še niso preoblikovale oz. prilagodile novemu zakonu. Novi zakon namreč določa, da agrarna skupnost lahko skliče občni zbor, katerega glavni namen je preoblikovanje, šele po tem, ko so končani in v zemljiško knjigo vpisani postopki dedovanja za najmanj 50 odstotkov solastnine. Kar zadeva roke za postopke dedovanja, morajo upravne enote v enem letu od uveljavitve zakona, to je do 17. oktobra letos, preveriti, ali so v zemljiški knjigi kot imetnice lastninske pravice vpisane žive fizične osebe. Če upravna enota ugotovi, da so že umrle, o tem obvesti sodišče, ki mora v treh mesecih po uradni dolžnosti uvesti postopke dedovanja. Novi zakon še bolj poudarja načelo enega dediča, preostali dediči pa se lahko odpovedo dediščini ali zahtevajo izplačilo nujnega deleža. V agrarnih skupnostih, ki se še niso preoblikovale, vrednotenje premoženja, ki je osnova za izplačilo nujnega deleža, poteka na podlagi uradnih cenitev oz. vrednotenja geodetske uprave, že preoblikovane agrarne skupnosti pa bodo lahko uporabljale merila, ki jih bo še letos jeseni z uredbo določila vlada.

Tudi zahteve po delitvi premoženja

Kot je ob tem dejal Gregor Cerar, v številnih agrarnih skupnostih ni problemov, saj je skupni interes, to je planinska paša, zelo močan, medtem ko se v nekaterih pojavljajo zahteve dedičev nekdanjih lastnikov po plačilu najemnine, izplačilu subvencij ali celo po razdelitvi premoženja. »Država, še posebej ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, se zavzema za to, da se agrarne skupnosti ohranijo in dobro delajo,« je dejal in dodal, da je ministrstvo letos objavilo dva razpisa, na katerih so se za finančno pomoč lahko potegovale tudi agrarne skupnosti; takšna praksa pa bo tudi v prihodnje.

V razpravi je bilo slišati različna mnenja. Omenimo nekatera! Z agrarnimi skupnostmi in s pašo na planinah bo konec, ko bo končano dedovanje in bodo tisti, ki zdaj planine urejajo in skrbijo za pašo, ostali v manjšini. Največja napaka novega zakona je v tem, da davčni zavezanec ni agrarna skupnost, ampak so to solastniki, pri tem pa tisti, ki od skupnosti nimajo nobene koristi, plačevati pa morajo davke, razmišljajo o tem, kako bi svoje deleže prodali. Novi zakon nalaga veliko obveznosti in odgovornosti predsedniku agrarne skupnosti, zato bo za to funkcijo zelo težko najti primernega človeka. Vrednotenje premoženja agrarnih skupnosti bi moralo biti bolj realno, da ne bi predstavljalo za dediča prevelikega bremena pri izplačilu nujnega deleža. Agrarnim skupnostim bi morali dovoliti pašo v gozdu, tako kot so jo nekdaj omogočale že servitutne pravice.

Podpisovali peticijo

Ker so škode po divjadi in zvereh dosegle tako raven, da položaj ni več vzdržen za kmetovalce in tudi ne za ljudi na podeželju, ki živijo na območju pojavljanja velikih zveri, so se v Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije odločili, da pripravijo peticijo, ki so jo podpisovali tudi udeleženci srečanja agrarnih skupnosti. S peticijo med drugim zahtevajo, da pristojni ministrstvi takoj začneta dialog za izboljšanje razmer glede škod po divjadi in zvereh, da se v upravljanje prostoživečih živalskih vrst vključijo tudi lokalne skupnosti in da odgovornost za sistem varovanja premoženja prevzamejo tisti, ki se zavzemajo za intenzivno varstvo prostoživečih živalskih vrst. Miha Koprivnikar iz zbornice je ob tem dejal, da o sobivanju ljudi in zveri lahko govorijo le tisti, ki imajo izkušnje s plišastim medvedkom, ne pa s pravim medvedom, in da bi bilo v Sloveniji treba določiti območja, kjer ne bi bilo zveri. V zbornici se zavzemajo tudi za zmanjševanje staleža zveri in divjadi, po njihovih podatkih se je populacija medvedov v zadnjih 25 letih podvojila, stalež jelenjadi je v tem času porasel za polovico, volk se širi tudi proti severozahodu Slovenije, divjega prašiča pa je zdaj dvajsetkrat več kot pred štiridesetimi leti.