Prilagoditi se moraš kulturi

Košarkar Brane Savič iz Škofje Loke že deset let živi in igra v mestu Nyíregyháza na vzhodu Madžarske, kjer si je ustvaril družino in drugi dom. »Kamorkoli greš, povsod se moraš prilagoditi tamkajšnji kulturi,« pravi šestintridesetletnik, ki bo tudi po košarkarski upokojitvi ostal na Madžarskem.

Dobiva se v Škofji Loki, kamor se Brane Savič vsako leto vrača na poletni oddih in počitek pred naslednjo sezono. »Vsako jutro tečem in grem v fitnes, igram tenis ali plavam. Košarkarsko žogo pa znova primem šele konec poletja, ko se vrnem na priprave na Madžarsko,« pravi Brane, ki kot prost igralec v teh dneh išče nov klub. »Igral bom, dokler me bodo noge nesle,« je odločen.

Košarko je začel trenirati v prvem razredu osnovne šole in igral za vse mladinske reprezentančne selekcije, skupaj z Lakovičem, Brezcem, Nachbarjem in Smodišem, ki so tudi kasneje krojili vrh slovenske košarke. »V pubertetniških letih nisem bil ravno idealen, bil sem nekakšen enfant terrible takratne generacije. Včasih mi kdo reče, da bi lahko še več dosegel, ampak danes življenja, ki ga imam z ženo in dvema otrokoma, ne bi zamenjal za milijonske pogodbe.«

Brane se je najprej preizkusil v takratnem domačem prvoligašu Loka kava, nato pa ga je pot preko Slovana in Krke vodila na Madžarsko, kjer je preživel večino kariere, le za dve sezoni je bivanje v naši severovzhodni sosedi zamenjal za Francijo.

»Kot tujec moraš pokazati, da si eno stopničko boljši kot domačini, sicer te konkurenca poje. Na trgu je milijon igralcev, ki čakajo, da zasedejo tvoje mesto.« Madžarska veliko vlaga v razvoj športa, pravi sogovornik. Precej je tujih investicij, gradijo dvorane in stadione, izboljšuje se kakovost ekipnih športov, kar ni vidno le po uvrstitvi Madžarov na evropsko nogometno prvenstvo, temveč tudi v kakovostnem državnem košarkarskem prvenstvu.

Na Madžarskem si je ustvaril dom

To pa je le eden od razlogov, da se je Brane ustalil na Madžarskem. Tam je namreč spoznal tudi ženo Bernadett, nekdanjo vrhunsko odbojkarico, danes pa učiteljico matematike in madžarščine na osnovni šoli. V Nyíregyházi, mestu s 120 tisoč prebivalci, sta si zgradila hišo in ustvarila družino. Hčerka Lea šteje osem, sin Noa pa šest let.

V tamkajšnje okolje se je Brane v desetih letih dodobra vključil. Tekoče se sporazumeva v madžarščini, spoznal je veliko dobrih prijateljev, čeprav so se mu sprva zdele nekatere njihove navade nekoliko nenavadne. »Vsi praznujejo god, tako kot svoj rojstni dan. Ko sva bila z ženo povabljena na neko praznovanje, me je žena vprašala, kaj bom pil, da bi šla kupit v trgovino. Tam je namreč navada, da gostje na zabavo prinesejo nekaj hrane in pijače.« Za druženje pa ni potrebno, da kdo praznuje god ali rojstni dan. Prijatelji se vsak konec tedna dobivajo na domovih. Kuhajo bograč, kaj spečejo in se poveselijo. »Radi tudi kaj spijejo. Ko sem nekoč prinesel domačo 'rakijo', so navdušeno komentirali, kako dobra in blaga pijača je to. Njihovo žganje, palinka, ima namreč kar 60 odstotkov alkohola,« pripoveduje Brane o pivskih navadah Madžarov.

Stereotipi so daleč od realnosti

Brane Savič si je poleg slovenskega pridobil tudi madžarsko državljanstvo in se privadil tamkajšnjemu načinu življenja. »Včasih, ko sem po televiziji gledal oddajo Hidak, se mi je zdela madžarščina smešna, v glavi pa sem imel predstavo o tipičnem Madžaru z brki, obutem v natikače in bele nogavice. Nato pa sem na lastni koži spoznal, da so kakršni koli predsodki in stereotipi popolnoma neutemeljeni,« priznava sogovornik, ki se tudi po zaključku kariere ne namerava vrniti v Slovenijo. »V Škofji Loki sem preživel mladost, tega ne morem izbrisati. Zato bo Slovenija vedno ostala moj dom. A tudi na Madžarskem sem si ustvaril dom. Tam imam družino in novo življenje. Po končani karieri bi rad delal z mladimi na kakšni izmed košarkarskih akademij.«

A kljub zadovoljstvu nad življenjem v Nyíregyházi poleg domačih in prijateljev, vendarle nekaj pogreša: »Na Madžarskem je sama ravnina, ki me včasih spravlja ob živce. Ko prestopim slovensko mejo, se najbolj razveselim hribov!«