Pisal je poln energije in zanosa

»Nesi Andreju na Cankarjevo,« je Jasminu B. Frelihu po tem, ko je prebral njegov roman Na/pol, svetoval profesor na oddelku primerjalne književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani Tomo Virk. In ga je nesel, svoj romaneskni prvenec, uredniku Andreju Blatniku na Cankarjevo založbo. V treh letih od izida je roman navdušil tako literarne kritike kot bralce, dobil nagrado Slovenskega knjižnega sejma za prvenec, uvrstil se je v finale kresnika, zastopal Slovenijo na budimpeškem festivalu prvencev, letos pomladi pa je dobil še nagrado Evropske unije za književnost. Jasmin B. Frelih, mladenič iz Žabnice, nikoli ne piše napol.

Kakšne občutke ste prinesli iz Bruslja, kjer ste pred dnevi prejeli nagrado Evropske unije za književnost – je šlo zgolj za formalnost prejema listine o nagradi s čekom za pet tisoč evrov?

»V Bruslju sem bil prvič in moram reči, da me je mesto navdušilo. Predstavljal sem si ga sicer nekoliko drugače, spoznal pa, da je Bruselj kar velika reč z ljudmi različnih narodov z vsega sveta, kar je meni super. Nagrajenci iz dvanajstih evropskih držav smo bili lepo sprejeti, najpomembnejši pri tem pa so mi bili pogovori z drugimi avtorji, saj so ti s seboj prinesli izkušnje iz svojih kulturnih okolij. Navezal sem tudi nekaj kontaktov z založniki. Bila je mešanica kreativnih pogovorov in družabnega navezovanja stikov.«

Dve leti in pol po izidu romana Na/pol še vedno odgovarjate na vprašanja v povezavi z njim, saj vas z nagradami, ki jih prejemate zanj, in pozornostjo javnosti ta vedno znova postavlja v ospredje. Kdaj v avtorja zleze občutek, da je zanj roman že preteklost? Čeprav ste ta trenutek mentalno bržkone v drugem svetu, kot tedaj, ko ste pisali, ali se še zgodi, da vas napisano ponovno 'zgrabi'?

»Niti ne. To je sicer odvisno od psihe in od tega, kje si trenutno mentalno. Dolgo časa sem prebil s tem romanom. Najprej seveda med pisanjem, ko sem ga končal, pa je še nekaj časa trajalo, da sem nekako prišel ven iz celotne zgodbe. Ko sem sčasoma dobil distanco do tega dela, nisem čutil nobene obremenitve več, ne glede na to, kaj se je kasneje z romanom dogajalo. Zdaj mi je predvsem prijetno ob misli na roman, še zlasti če dobim nagrado zanj. Ali ob misli, da bo pri eni od založb v Londonu sledil prevod v angleški jezik. Pisati je bilo zahtevno, zdaj se le še veselim.«

V romanu gre za tri med seboj na prvi pogled nepovezane zgodbe, ki v mnogočem delujejo futuristično in nam mogoče tudi nakazujejo bližnjo prihodnost. V njem ne manjka besednega artizma, uporabljate krajše, tudi nedokončane stavke. Včasih je potrebnega precej truda, da najdeš pravo misel … Menite, da pisec v današnjem času predvsem z aktualnostjo in družbeno angažiranostjo lahko pride do prepoznavnosti?

»To je bil moj prvi roman in nisem imel nobene izkušnje, kako je pisati roman. Tako sem vanj ves čas vlagal ogromno energije, predvsem pa sem skušal narediti nekaj novega. Močna izkušnja, predvsem za nas iz mlajše generacije, je način zaznave, ki nam jo ponuja internet. Ta ima specifičen narativen lok. Vsakič, jaz temu rečem 'sešn', ko sedeš za računalnik in greš 'surfat', si mnoge povsem raznorodne stvari na enem mestu sledijo ena za drugo. Zdaj vidim, da je verjetno prav ta kratek pozornostni lok in vse, kar sodi zraven, tisti, ki zadeva nove generacije in je najbrž del novega glasu. To se mi zdi pomembno, ne vem pa, ali je to ravno družbeni angažma, ki je potreben, da je avtor prepoznan. Zagotovo se od avtorjev, ki vstopajo na prizorišče, pričakuje nekaj novega. Vsak, ki piše svoj prvi roman, nima ravno namena, da bi samo pogledal, kaj se je že zgodilo pred njim, in to čim bolj posnemal. Seveda se tudi učiš, ampak vendarle moraš prinesti nekaj novega. Zdi se mi, da je to ključ do tega, da bralci rečejo, to je pa zanimivo, tega pa še nismo brali.«

Za povprečnega bralca je roman dokaj zaprt in zahteva širše bralsko znanje. Ali pisatelj med pisanjem razmišlja, za koga piše?

»Veliko berem zahtevno literaturo, zato vem, da so tudi bralci lahko zelo zahtevni. Bralcev ne moreš naplahtati, nekaj napisati in pričakovati, da bo dobro samo zato, ker ne razumejo. Seveda sem se zavedal, da ne pišem nečesa, kar bi imelo možnost postati velika prodajna uspešnica, nekaj, kar bi zanimalo kar najširši krog bralstva. Sam imam rad zahtevno literaturo, veliko sem že prebral, zato sem začel pisati poln energije in zanosa. Želel sem pokazati vse, kar na tej točki znam. Hkrati pa je tudi pisanje proces učenja in ne vem, kakšen bo moj naslednji roman.«

Občutek imam, da v Na/pol ne ponujate ravno optimističnega pogleda na svet in da nobenemu od vaših junakov ne uspeva najbolje. Pojavlja se duh brezizhodnosti. Sam sicer vidim močno mlado generacijo, ki ve kaj in kako …

»Roman niti ni toliko zasnovan na moji izkušnji. Mogoče je ravno obratno. To je pogled s stališča človeka, ki je močno vezan na vsakodnevno branje medijskih vsebin, na to, kaj počnejo prijatelji s facebooka, hkrati pa se sprašujem, kje je prostor za literaturo. Zanimalo me je, kaj pa, če ne bi bilo tako, in kaj bomo, če v prihodnosti res ne bo. To sem povezal z eksistencialno dilemo, saj je ne glede na to, da smo neprestano povezani, obstoj človeka še vedno zelo nenavadna reč. Mogoče je naš obstoj le iluzija, s katero se moramo vedno znova soočati. Kar se moje generacije tiče, tudi sam menim, da bomo zmogli. Super smo in ogromno vemo, samo ne nam vsakih deset let sesuvati sveta.«

V pisanju nas popeljete v urbano okolje velemesta, medtem ko sami živite na podeželju, nakar preberem, da vsako leto odhajate tudi za nekaj časa v New York, kjer živi vaš oče. Ali vaše poti v eno največjih urbanih središč na svetu vplivajo na vaš mišljenjski in pisateljski svet bolj, kot bi želeli?

»Seveda vpliva. Gre predvsem za izkušnjo, ki odpira prostor v mišljenju. Sam nikoli nisem imel nobenih težav s to množico najrazličnejših ljudi in kultur na enem mestu. Potovanja so pomembna tudi na simbolni in predstavni ravni, kako razumeš svet, če hodiš naokoli. Več ko potuješ, bolj na široko vidiš, kaj vse se dogaja in kaj vse je mogoče. Saj me internet lahko povede kamorkoli po svetu, ampak če bi tičal samo v Žabnici, to ni dovolj, saj ne bi imel žive izkušnje. Potovati je tako za človeka kot za pisatelja zelo pomembna stvar.«

Vas New York privlači?

»Imam najboljše od obeh svetov. Doma imam mir za ustvarjanje, in ko se pričnem dolgočasiti, grem tja na ono stran Atlantika. Ne predstavljam pa si, da bi v New Yorku živel, saj je življenje tam zelo hitro in od človeka zahteva veliko več in ti pobere več energije kot pa življenje tukaj.«

Kdaj pišete? Šteje red ali inspiracija? Menda ima nobelovec Mario Vargas Llosa delavnik, kot bi bil v službi, od sedmih do treh …

»Odvisno od tega, kje v ustvarjalnem procesu sem. Ko se lotiš pisanja, moraš imeti neki red in se ne gre zanašati na inspiracijo. Če hočeš, da je napisano v nekem doglednem času, je treba sedeti in delati in v takem primeru urnik zelo pomaga, saj se z njim tudi misli navadijo nekega ritma. Nasprotno pa se pri kratkih zgodbah dostikrat lahko zaneseš na navdih. Imaš to avtonomijo, ko ideja pride in ko jo moraš nujno razdelati in razložiti. To lahko traja dva dni in si povsem noter. Pri romanu je to nemogoče.«

Kratka zgodba torej omogoča marsikaj, česar roman ne more ...

»Na vsak način. Ko imaš v glavi roman, si spleteš ogromno mrežo in jo počasi, nit za nitjo pleteš dalje vse do konca. Pri kratki zgodbi pa k računalniku prideš našopirjen in moraš takoj narediti. Vsaj pri meni je v glavnem tako. Seveda obstajajo tudi drugačni pristopi in so lahko kratke zgodbe tudi sad počasnega pretanjenega dela.«

Ali je v Sloveniji dovolj prostora za mlade avtorje?

»Mi smo si ga do neke mere ustvarili kar sami. Na Filozofski fakulteti smo ustanovili revijo Idiot, kjer objavlja skoraj cela generacija. Prostora je sicer neskončno, saj vsak lahko piše in objavlja na računalniku. Kako ohranjati zavedanje o takem kulturnem ali literarnem krogu, pa je odvisno od vseh avtorjev, ki pri taki reviji sodelujejo. Seveda je to pogled nekoga, ki je bil objavljen tudi v uveljavljenih revijah, mogoče bi bil v drugačnem primeru bolj črnogled.«

Lani novembra ste izdali knjigo kratkih zgodb Ideoluzije, ki je pregled vašega proznega pisanja zadnjih desetih let. Imate že v načrtu nov roman? Mar avtor lahko takoj suveren v svoji ideji za zgodbo sede za računalnik?

»Jaz raje čakam, da se načrpa vedno več motivov, znanja, vednosti, kar mora prekipevati, da potem lahko počasi prazniš. Literatura je na dolgi rok. Zato moram sam imeti dovolj časa, da stvari naredim tako, kot je prav.«

Tema je?

»Tem imam za nekaj romanov naprej. Najbolj hvaležen del našega poklica je, ko fantaziraš, kako boš kaj napisal, ko izbiraš motive, v glavi rešuješ dramaturške loke, postavljaš strukturo. Drugače je, ko je treba sesti in začeti delati in pisati super stavke, enega za drugim, kar pa že zahteva veliko več energije. Razmišljati o tem, kaj bo, je čista igra domišljije in je nekaj, kar se pri meni vseskozi odvija.«