Skodelica kave in elektronska knjiga. Kaj bi na to kombinacijo porekel naš Ivan? / Foto: www.openculture.com

Don Kihot ali e-Kihot?

Razširjeno je mnenje, da smo priča konfliktu med tiskanimi in elektronskimi mediji in da bodo tiskani to bitko izgubili. A vojna teh dveh svetov se je komaj začela in še zdaleč ni odločena. In zna biti, da sploh ni vojna …

Če bi Don Kihot od mrtvih vstal, je čisto mogoče, da bi – zmešan, kot je bil – viteške tekste bral na e-bralniku, na poteh med svojimi avanturami pa na »mobilni platformi«. Postal bi e-Kihot …

Zame dileme, ki jo nakazuje naslov tega zapisa, pravzaprav ni. V svoji knjižnici imam oba slovenska prevoda Don Kihota; prvega, ki ga je že pred drugo svetovno vojno opravil Stanko Leben (1935), in drugega, ki ga je na novo oskrbel gorenjski rojak Niko Košir in je leta 1973 izšel v znameniti zbirki Sto romanov z uvodno študijo Dušana Pirjevca. Oba sta odlična. Obžalujem le dejstvo, da je moje znanje španščine preskromno, da bi lahko ta temeljni evropski roman bral v izvirniku. Po svoje mi je žal tudi, ker nisem bil zraven, ko so aprila 2005 ob 400-letnici prve izdaje v Slovanski knjižnici v Ljubljani v enem neprekinjenem branju na glas in pred poslušalci prebrali celega Don Kihota v španščini in slovenščini. Zraven nisem bil niti kot bralec niti kot poslušalec; kdor je bil, ima na ta dogodek gotovo lep spomin. Hkrati nimam nič proti, če si nekdo to obsežno delo naloži na e-bralnik in ga vzame s seboj na morje in takega prebira v sredozemski senci. Zakaj pa ne?! Praktično je in težke knjige ni treba jemati s seboj. Tudi novinar Lenart J. Kučić, ki je velik poznavalec in razlagalec razmerij med tiskanimi in digitaliziranimi mediji in je glavni gost teh Snovanj, pravi, da knjige še vedno bere kot knjige, vsa digitalizirana gradiva pa si naloži na bralnik …

Don Kihotu se je od nenehnega branja viteških knjig zmešalo; začel si je domišljati, da je sam popotni vitez in je šel v boj z mlini na veter … Moj komentar: »Problem ni v tem, da se je od branja zmešalo Don Kihotu. Problem je v tem, da se od tega početja nikomur ne zmeša danes, čeprav vemo, da kljub vsemu še kar veliko beremo. Današnji Don Kihot bi bil tisti, ki bi po eni strani bral veliko knjig o pravu in morali, po drugi pa časopisna poročila o tem, kako se vsepovsod krade in izkorišča delovne ljudi, hkrati pa zato nihče ne odgovarja. In bi vzel ta človek v roke času primerno orožje in bi šel kot sodobni Don Kihot ali Robin Hood v akcijo, popravljat storjene krivice … Berimo torej – natisnjeno ali elektronsko, oboje je možno – in potem še kaj odločnega storimo!«

Sogovornika Lenarta J. Kučića, svetovljana, ki je tako kot jaz doma iz Poljanske doline na gorenjskem jugu, sem v najinem intervjuju vprašal, kakšna se vidi z našega konca Gutenbergove galaksije prihodnost tiskanih medijev, tako časopisov kot knjig. Kaj bo s časopisi v času e-bralnikov? »E-bralniki in knjige sploh niso kaka huda konkurenca, oboje kupujemo bralci, prve iz radovednosti, druge pa še naprej, po zadnjih podatkih prodaja tiskanih knjig spet raste. Na papirju natisnjene knjige in časopisi so bili v nekem časovnem obdobju pač najbolj priročna oblika za shranjevanje besedila. Zgodbo na 500 straneh je še vedno najceneje natisniti v broširani žepni knjigi, vse drugo je dražje. Vzemiva kočijaža na začetku 20. stoletja – spet metafora –, ki obvlada svoj posel. Potem pride avto. Kaj je v tem trenutku ključno za kočijaža? To, da se vpraša: kaj je moje delo? Moje delo je čim hitreje in čim bolj udobno prevažati potnike po mestu ali iz kraja A v kraj B. Če je kočijaž pravočasno sprevidel, da je avto boljše sredstvo za doseganje tega cilja, ni imel težav, kočijo je zamenjal za avto. Če pa identiteto kočijaža vidi v glancanju kočije, futranju in čiščenju konja, bo imel težavo. Novinarji smo zdaj v podobnem položaju kot tisti kočijaž. Sprašujemo se, kateri je najbolj primerni način za prodajo naših izdelkov. Kjer se bodo tiskani časopisi še prodajali, ni problema, drugje jih bodo pač izrinile druge oblike posredovanja sporočil in bomo pisali za te. Večina ljudi, tudi medijskih, ne razume dejstva, da je vsaka tehnologija najbolj priročna rešitev samo v določenem obdobju, potem pa ne več. Časopis ni časopis zato, ker je na papirju, ampak zato, ker na ta način nekaj sporoča. Mediji, medijske platforme in materiali bodo samo spremljevalci časov, v katerih bomo.«

Prepričljiv odgovor. Vprašanj pa je še veliko, nanje dobivamo tudi izvirne odgovore. Svež in samosvoj odgovor na te dileme – tiskano ali digitalno – najdemo pri naših severnih sosedih, pri graško-celovškem časopisu Kleine Zeitung. Ta je mali le po imenu, v rešitvah pa velik. Glavni urednik in generalni direktor Hubert Patterer njihovo prizadevanje povzame takole: »Do nedavno je bila v središču našega vesolja tiskana izdaja našega časopisa, sedaj smo v fazi, ko dajemo vse svoje vsebine na vse platforme, prenavljamo vsebine in formate, česar doslej pri nas ni storil še nihče. Vedno smo imeli vse ločeno, sedaj pa smo združili oddelka za tiskane in digitalne vsebine, združili smo stari in novi svet.«

Stari in novi svet. Razlika med njima je res velika, a ni nepremostljiva. Med starejšimi je veliko takih, ki prisegajo le na stari, na papirju natisnjeni svet. Med najmlajšimi pa so tudi taki, ki zaprašenega papirja še povohali ne bi, nanj so alergični. Največ pa nas je takih, ki imamo radi oboje, staro in novo, tiskano in digitalno. Vsako ima svoje prednosti in slabosti, ene in druge pa se prav lepo »kompenzirajo«. Če bi Don Kihot od mrtvih vstal, je čisto mogoče, da bi – zmešan, kot je bil – viteške tekste bral na e-bralniku, na poteh med svojimi avanturami pa na »mobilni platformi«, na mobiju. Postal bi e-Kihot. Sančo Pansa pa bi ga potrpežljivo spremljal in si mislil svoje.

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Avtomobilizem / torek, 22. junij 2010 / 07:00

Veter ali steklo nad glavo

Šesti član družine Renaulta Megana je Coupe-Cabriolet.

Objavljeno na isti dan


Gorenjska / petek, 22. junij 2018 / 06:00

Na Pohod po poteh roparskih vitezov

Žlebe – V ponedeljek, 25. junija, bo že 15. Pohod po poteh roparskih vitezov, ki poteka v organizaciji TD Žlebe - Marjeta. Začetek pohoda bo ob 8. uri pred OŠ Preska, kjer bodo pohodnike pričakali...

Jezersko / petek, 22. junij 2018 / 18:34

Harmonike ob jezeru

Jezersko – Na Jezerskem bodo na praznični dan, 25. junija, zaigrale harmonike. Gostišče ob Planšarskem jezeru namreč prireja tekmovanje harmonikarjev, mladih godcev, ki je vsako leto v tem času, še...