Pisatelji in bralci: Knjige ne damo!

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / torek, 21. junij 2016 / 12:28

Do osamosvojitve Slovenije pred petindvajsetimi leti je veljalo, da sta knjiga in književnost v slovenski zgodovini odigrali državotvorno vlogo. Kako pa je s to rečjo zdaj, bomo na to temeljno vlogo knjige kar pozabili?! Si njena usoda ne zasluži več pozornosti?

Kdo naj se zavzema za veljavo knjige v našem času, če ne tisti, ki knjige pišejo! Tako ni čudno, da je Društvo slovenskih pisateljev aprila 2016, pred svetovnim dnevom knjige in pred celo vrsto prireditev, ki sočasno potekajo pri nas pod skupnim naslovom Slovenski dnevi knjige, izdalo posebno izjavo o teh rečeh. Pa predlagam, da jo najprej v celoti preberemo, potem pa še malo pokomentiramo.

Deklaracija o knjigi

»Na svetovni dan knjige, 23. aprila 2016, ob 400-letnici smrti Shakespeara in Cervantesa ter 140-letnici rojstva Ivana Cankarja je Društvo slovenskih pisateljev sprejelo naslednjo DEKLARACIJO O KNJIGI.

1. Odtis človekove dlani v jami El Castillo, star 40.000 let, je najstarejše ohranjeno znamenje človekove želje po ustvarjanju namišljene resničnosti, saj odtis nima nobene praktične vrednosti. Slonokoščena figurica levjega moškega iz jame Stadel, stara 32.000 let, pa je eden prvih primerov 'sposobnosti človekovega uma, da si predstavlja stvari, ki jih v resnici ni' (Y. N. Harari). Deset in deset tisoč let je moralo miniti, da je človek izumil pisavo, četudi iz popolnoma praktičnih, knjigovodskih namenov: treba je bilo popisovati zaloge dobrin, nujnih za preživetje človeške skupnosti. Nato so morala preteči še stoletja, tisočletja, v katerih se je iz protopisave izoblikovala pisava, posamezne pisave, kot so npr. klinopis ali hieroglifi, da je človek lahko zapisal prvo ljubezensko pesem, ep o Gilgamešu, Hamurabijev zakonik, Mahabharato, Iliado, Sveto pismo, Koran, Popol Vuh … To so bile konstitutivne (ustanovne) knjige posameznih civilizacij; nekatere med njimi so bile imenovane za svete, saj se je s pomočjo vere utrjevala zavest o pripadnosti nekemu občestvu.

2. Jeziki umirajo, izginjajo, kot izginja deževni gozd, in z njimi izginja istovetnost posameznih ljudstev in narodov. Vsak mesec umreta dva jezika, s čimer se zmanjšuje bogastvo kulturnih raznolikosti, kar lahko primerjamo z izumiranjem posameznih živalskih in rastlinskih vrst, kar ni le posledica klimatskih sprememb, ampak gre za uničevanje okolja, kar je posledica človekovega napuha in oholosti, saj se je že zdavnaj prepoznal za 'krono stvarstva'. Jeziki izginjajo tudi zaradi dominacije velikih jezikov, tistih, ki hočeš nočeš postajajo sodobna lingua franca, s čimer uslužno strežejo neoliberalnemu, plenilskemu globalnemu kapitalizmu, ki vzpostavlja novo obliko kolonializma.

3. Leta 1962 je Marshall McLuhan poimenoval naš svet za Gutenbergovo galaksijo, ozvezdje, v katerem dominirajo tiskani mediji in knjiga, zaradi česar se svet spreminja v globalno vas. A napovedal je tudi že elektronsko dobo, danes ji rečemo digitalna, ki je s svetovnim spletom povezala svet, a hkrati ustoličila tudi podobo, ki naj bi bila močnejša od besede. Predvsem pa tehnologijo, ki ne pozna ne etike ne morale. Namesto branja se pojavi izraz surfanje, ki pomeni hitro, v vse smeri premikajoče se gibanje (ne branje!) po kar najbolj različnih dokumentih in znanjih. Napočil je čas za elektronsko knjigo, ki naj bi v prvem nekritičnem navdušenju pristašev vsesplošne digitalizacije pomenila kar revolucijo in kljub tisočletni tradiciji čez noč nadomestila tiskano knjigo. Bila njena smrt. A tako kot film ni pomenil smrti gledališča in televizija ne smrti filma, je tiskana knjiga ostala in ostaja. A vse kaže, da e-knjiga, kakršna koli bo že njena prihodnja usoda, kar najbolj ustreza človekovi prirojeni želji po udobju. Zakaj cel kovček knjig, ko pa lahko nosim s seboj le bralnik!

4. Unescova Listina o knjigi iz leta 1972 v začetku izpostavlja, da so knjige 'še zmeraj bistveno sredstvo za ohranjanje in razširjanje po vsem svetu nakopičenega znanja'. A hkrati Listina opozarja, da je treba sprejeti določene ukrepe, ki naj bi zagotovili 'kar najširšo rabo tiskanih besedil', in to okrepljeno. Ob tem Listina priporoča 'podpiranje svobodnega pretakanja idej z besedo in sliko in spodbujanje mednarodnega sodelovanja, ki bo omogočilo vsakemu narodu dostop do vsega, kar objavljajo drugi narodi'. Listina tudi nedvoumno izraža prepričanje, da opravlja knjiga osnovno funkcijo pri uresničevanju temeljnih Unescovih ciljev, ki so med drugim 'zagotavljanje miru, razvoj, uveljavljanje človekovih pravic in boja zoper rasizem in kolonializem'.

Listina je nastala v času, ko se je končevala vietnamska vojna in se je začelo krepiti upanje, da bo konec t. i. izvoza ameriške demokracije v 'nerazviti' svet. A upanje je bilo prazno. F. Fukuyama je leta 1992 napovedal konec zgodovine, kar je utemeljeval s tezo, da je zahodni sistem liberalne demokracije in kapitalizma dosegel končno stopnjo svojega razvoja. A dogajanje zgodovine ga je demantiralo. S padcem berlinskega zidu je kapitalizem dobil nova plenilska območja, t. i. nove demokracije so čez noč zavrgle prejšnji (socialistični) sistem in se prostovoljno prepustile požrešnosti neoliberalnega kapitalizma, s čimer je svet dokončno in v celoti postal sicer precej drugačna globalna vas, kot si jo je zamislil McLuhan. Temu se ni mogla upreti niti Kitajska s svojim državnim (partijskim) kapitalizmom. K tem drastičnim spremembam s posledicami, ki jih ni mogel predvideti nihče, je v veliki meri pripomogla tudi vse mogočnejša vladavina svetovnega spleta, ki je postajal vse bolj nepregledno skladišče ne le znanj, ampak tudi (vesoljne) neumnosti, predvsem pa brezmejne možnosti ustvarjanja profita. Geslo vse mora biti dostopno vsem se zavestno odpoveduje vsakršnemu vrednostnemu sistemu. Pod naličjem demokratičnega dostopa do vseh mogočih (in nemogočih) vsebin se skriva diktatura, zavestna indoktrinacija človeške skupnosti.

5. Tiskane knjige ni več ogrožala digitalna sestra, e-knjiga, ampak neusmiljene zahteve 'svobodnega' trga in njegovih zakonitosti, med katerimi je dominanten dobiček. Kot gospodarska panoga, sicer mnogokje ena od najbolj uspešnih!, je bilo založništvo prepoznano tudi v tistih državah, zlasti državah t. i. nove demokracije (nekdanjega komunističnega tabora), kjer so tržne zakonitosti pomenile predvsem propadanje te (gospodarske) panoge, kar se vladajočim elitam ni zdelo nič tako usodnega, saj so propadale ali prihajale v roke tujcev tudi druge gospodarske panoge in družbe. Veriga avtor–založba–bralec je bila usodno načeta. Le malokdo je še verjel, da je knjiga 'spomin človeštva', daljna sestra odtisa dlani v jami El Castillo. Knjiga, tudi leposlovna, je samo še tržno blago in ne (več) prostor, kjer se rojeva namišljena (kvazi) resničnost, v katero vstopa bralec in doživlja novo izkušnjo, ki je ni moč najti nikjer drugje.

6. Od svojega rojstva dalje je bila knjiga izpostavljena tudi nadzoru in prepovedi (cenzura, index prohibitorum), še več, dogajal se je celo bibliocid: knjige so gorele, tudi knjižnice – od Aleksandrijske (leta 642) do sarajevske Vječnice, kjer je leta 1992 zgorelo več kot dva milijona knjig in dragocenih dokumentov z enim samim namenom: izbrisati spomin, zapisan v knjigah, in s tem odvzeti identiteto ljudem. Uresničevala se je misel Johna Miltona, da tisti, ki ubije knjigo, ubije razum sam. Iranske oblasti so leta 1946 požgale vse knjige v kurdskem jeziku in Kurdi se še danes bojujejo za samostojno državo. Mislili smo, da je bil Auschwitz kraj najhujšega razčlovečenja, da po njem ne bo več mogoče pisati poezije, kot je zapisal nemški filozof Adorno, saj je poezija glas najbolj avtentičnega v človeku, a smo se motili. Iracionalno sovraštvo do drugih in drugačnih, podprto s fundamentalizmi vsakršne vrste ter okrepljeno s pogoltnostjo mednarodnega globalnega kapitala, nadaljuje svoj uničevalni pohod. Tako kot se neprestano kršijo človekove pravice, danes v imenu t. i. vojne proti terorizmu, se onemogoča tudi pravica do branja! Svet doživlja nepovratno spremembo, ne le na področju ekologije, ampak tudi razseljevanja, saj smo priče nepredstavljivemu eksodusu. Na milijone beguncev (po podatkih Visokega komisariata OZN jih je že 70 milijonov) je bilo prisiljenih zapustiti svoje domove, v katerih so bivali obdani tudi s knjigami, če ne z drugimi, pa vsaj z otroškimi, v katerih so otroci spoznavali moč domišljije, ki ustvarja stvari, ki jih v resničnosti ni. Novodobno barbarstvo ne ruši le domov, hiš, bolnišnic, mest, ampak uničuje tudi knjige in knjižnice. Dediščino človeškega rodu. Uničevanje knjižnic pa se dogaja tudi brez ognja in bomb: v Veliki Britaniji bodo letos zaprli štiristo knjižnic. Mar ni tudi to librocid?

7. Leta 2011, ko je bila Ljub­ljana svetovna prestolnica knjige, je bila sprejeta tudi Ljubljanska resolucija o knjigi, v kateri je bila knjiga prepoznana kot ključna nosilka človekovega razvoja in delovanja, rasti in kulturne pestrosti. Pet let kasneje, ob 140-letnici rojstva Ivana Cankarja, začetnika moderne slovenske literature, lahko ugotovimo le, da tudi naše vladajoče elite ne ravnajo skladno z Resolucijo, da zmanjšujejo sredstva za knjigo in dopuščajo propadanje založb.

8. Na svetovni dan knjige s to Deklaracijo o knjigi pozivamo vse države sveta, njihove voditelje, še zlasti pa tisto peščico, ki ima v rokah vse materialno bogastvo sveta, zaradi katerega nenehno generirajo vojaške spopade, povzročajo trpljenje ljudi in njihovo razčlovečenje, da se zavejo, da je knjiga bogastvo, ki se ga ne da nadomestiti z nobenim drugim. Da se v spoznanju, da bi bil svet brez Shakespeara in Cervantesa revnejši, prebudijo iz svojega varnega ravnodušja in maligne sebičnosti ter prepoznajo knjigo kot duhovni temelj našega sveta, naše galaksije, njenega avtorja pa kot tistega, ki – četudi z namišljeno resničnostjo – kaže pot v prihodnost, v svobodo in enakost vseh ljudi tega sveta.«

Don Kihot 2016

»V nekem kraju v Manči, ki se njegovega imena ne maram spomniti, je pred nedavnim živel eden tistih plemičev, ki imajo sulico v stojalu, starinski ščit, mršavo kljuse in hrta goniča. Šara z nekolikanj več govedine kakor bravine za kosilo, za večerjo največkrat meso v solati, cvrtje s slanino ob sobotah, leča ob petkih in ob nedeljah kak golobček za priboljšek, pa je kopnelo tri četrtine dohodkov od njegovega posestva. Preostalo četrtino so pobrali pražnji dolg jopič iz voljnega listra, žametne dokolenke in prav takšno obuvalo, pa čedna obleka iz grobega sukna, s katero se je postavljal ob delavnikih. V hiši je imel gospodinjo, ki jih je imela nekaj čez štirideset, in nečakinjo, ki ji še ni bilo dvajset, za delo na polju in pri hiši pa hlapčiča, ki mu je sedlal kljuse, pa tudi jemal v roke vrtnarske škarje. Takole petdesetim se je bližal naš plemič, bil je trdno grajen, suhljat in udrtih lic, rad je zgodaj vstajal in bil navdušen lovec. Menda so ga klicali za Kihado ali Kesado, kajti glede tega so si avtorji, ki pišejo o tem primeru, malo navzkriž, čeravno bi po vsej verjetnosti lahko sklepali, da mu je bilo ime Kihana. Vendar je vse to za našo zgodbo bore malo pomembno; dovolj je že to, de se v njenem pripovedovanju niti za troho ne oddaljimo od resnice.«

Navedeni odstavek je prvi odstavek prvega poglavja Don Kihota, temeljnega romana novoveške Evrope. To je ena tistih knjig, brez katerih ne gre. Lahko jo sicer berete na e-bralniku ali kaki drugi obliki e-knjige, a mimo tega besedila ne moremo, v leposlovju bo vedno imelo tak pomen, kakršnega ima Biblija v verski literaturi in nasploh. Sicer pa preberimo še naslednji odstavek, v katerem se vsa reč zaplete. »Vedeti pa je treba, da je zgoraj omenjeni plemič v trenutkih, ko je bil brez dela (takšnih pa je bila med letom večina), s tolikšno vnemo in užitkom prebiral viteške knjige, da je ob njih domala pozabil na lov, pa tudi za kmetijo se ni več brigal. V svoji vedečnosti in prismuknjenosti je šel celo tako daleč, da je odprodal več oralov orne zemlje in z iztržkom nakupil viteških knjig, ki jih je potlej prebiral …«

Potem pa se mu je sredi samega branja zgodilo nekaj hudega. »Resnično, ko je bil že čisto ob pamet, mu je šinila v glavo najbolj nenavadna misel, kar si jih je kdajkoli izmislil kak norec na svetu, misel namreč, da je prav in potrebno, če za povečanje svoje časti, pa tudi v prid državi gre za popotnega viteza, jo s svojim orožjem in konjem mahne križem po svetu za dogodivščinami in počenja vse tisto, kar so, kot je bral, počenjali popotni vitezi, namreč maščuje vsakršne krivice ter išče priložnosti in nevarnosti, ki si bo v njih, ko jim bo kos, pridobil nesmrtno ime in sloves …«

Problem je torej v tem, da se ti lahko od branja tudi zmeša. Čemu torej sploh brati in z branjem izgubljati čas, ki bi ga lahko bolj koristno porabili za druge, bolj stvarne in tudi bolj donosne reči? Ali isto vprašanje v še bolj zaostreni obliki: zakaj sploh brati romane, zakaj ne bi raje živeli vsak svojega? No, saj pravzaprav ga. A dobro vemo, da je večina teh naših osebnih »romanov« zelo vsakdanjih in za druge malo zanimivih. Don Kihotu pa ravno branje spremeni življenje. Sicer pa problem ni v tem, da se je od branja zmešalo Don Kihotu. Problem je v tem, da se od tega početja nikomur ne zmeša danes, čeprav vemo, da kljub vsemu še kar veliko beremo. Današnji Don Kihot bi bil tisti, ki bi po eni strani bral veliko knjig o pravu in morali, po drugi pa časopisna poročila o tem, kako se vsepovsod krade in izkorišča delovne ljudi, hkrati pa zato nihče ne odgovarja. In bi vzel ta človek v roke času primerno orožje in bi šel kot sodobni Don Kihot ali Robin Hood v akcijo popravljat storjene krivice … Berimo torej – natisnjeno ali elektronsko, oboje je možno – in potem še kaj odločnega storimo!

Vira: Deklaracijo o knjigi navajamo po spletni strani Društva slovenskih pisateljev. Odlomki iz Don Kihota so iz prevoda gorenjskega rojaka Nika Koširja, po izdaji v zbirki Sto romanov, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1973, str. 23–25.