Varanje

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 18. junij 2016 / 11:18

Katarina, 2. del

»Marku sem šla že malo na živce, a mi vseeno ni rekel žal besedice. Ko sva v Lenartu stopila z avtobusa, sem bila le še napol živa. Avtobus do Vitomarcev nama je ravno odpeljal izpred nosa. Do naslednjega je bilo še več kot tri ure čakanja. Niti toliko denarja nisva imela, da bi šla v gostilno na kosilo. V žepu sem imela še nekaj grižljajev starega kruha, a nisem imela moči, da bi ga vzela v roke in žvečila.«

»Ko mi danes pravijo vnuki, da sem imela srečo, ker sem živela v socializmu, ko je – tako menijo – bilo kot v raju, se zelo razjezim! Kakšno srečo, prmejduš! Pri Markovem stricu nismo imeli ne stranišča ne kopalnice! Povsod je smrdelo po vinu in po žganih pijačah. Namesto da bi možakarja delala, sta ga družno dajala na zob. Bila sem že v visoki nosečnosti, ko sem sama pobirala krompir. Mimoidočim sem se smilila, a ni bilo nikogar, ki bi pristopil in mi pomagal. Vse do zadnjega sem bila naivno prepričana, da se bo otrok rodil skozi popek. Ja, ja, kar smejte se mi! A mislite, da so tisti, ki bi mi morali povedati, kako in kaj, stali v vrsti pred menoj?! Živ krst ni zinil niti ene koristne besedice! Niti ene informacije o tem, kako bo, ko bo otrok prihajal na svet, nisem imela. Še dobro, da je bil Markov stric toliko priseben, da je stopil do Frančke, ki mi je potem asistirala v najtežjih trenutkih. Sprašujete me, zakaj nisem šla rodit v porodnišnico? Ni bilo v navadi! Pa se je pisalo leto 1958! Zdravnika so poklicali le, če je bilo med porodom kaj narobe. Zdravstveni dom so zgradili šele leta 1965! Sanja se vam ne, kako smo živeli! Med vojno je bilo veliko hiš porušenih, ljudje niso imeli denarja, da bi zgradili nove, zato so živeli kot volkovi v jazbinah. Namesto da bi kupili opeko in cement, so denar raje zapili. Tako kot Markov stric. Glavno prevozno sredstvo je bil še zmeraj voz, ki ga je vlekel vol. Pa bi mogoče že kako, če bi bila zdravstveno zavarovana. Pa nisem bila. Je bilo škoda denarja. Na smrt me je bilo strah za otroka, kajti ravno tisto leto sta umrla dva za davico. Še danes me tlačijo nočne more, ko se spomnim, da sem se morala uleči, razkrečiti noge in mi je babica rekla, da ne bo časa zato, da bi me obrila med nogami. Sram me je, ko se mi pred očmi vrtijo prizori, kako je šarila s prsti po meni, saj nisem imela pojma, zakaj to dela. Šele potem, ko se je rodila hči, mi je postalo jasno, kje vodi otrokova pot na svet. Ne vem, zakaj je tako dolgo trajalo, preden je zajokala, kot v sanjah sem prikimala babici, ko je predlagala, da jo na hitro krsti. Za vsak primer, če se zgodi kaj nepredvidenega. Pa se na srečo ni. Kasneje se je hči izkazala za zelo trdoživo, trmasto in pokončno žensko. Še danes, ko ni več rosno mlada in ima za seboj obilo izkušenj, misli, da vse ve in ima v vsem prav,« se spominja Katarina svojega prvega poroda.

V hiši, v kateri je na vseh koncih in krajih pihalo skozi špranje, je bilo zaradi novorojenke treba marsikaj postoriti. Katarino je bilo na smrt strah, da bi se prehladila in zbolela za pljučnico. A sta se moška toliko časa obotavljala in prepirala, kaj in kako bi, da je morala nazadnje vzeti zidavo sama v roke. Bila je še vsa slabotna od poroda, neprespana, lačna, saj niso imeli kaj jesti. Obe zunanji steni je z notranje strani obložila s ploščatimi kamni in zidaki, ki so ji jih podarili dobri ljudje.

»Potem pa se mi je utrgal film. Povedala sem možu, da tako ne gre več naprej. Da sem povsem izčrpana, živčna, zgarana, bolna, on pa – namesto da bi mi pomagal – lenari in popiva. V Mariborski livarni so ravno odprli nove poslovne prostore, potrebovali so snažilko in s sosedo Maro sva dobili službo. Marku seveda ni bilo prav. Pri stricu se je imel zelo lepo. Bil je brez obveznosti, počel je, kar ga je bila volja. A sem vztrajala. Končno se je le omečil. Svoje borno imetje smo naložili na voz, hčerko sem zavila v odejo, kajti bilo je zgodaj spomladi, zunaj pa je bil še zmeraj peklenski mraz. Mara nas je že čakala. Stanovanje je bilo enosobno, temačno, a je bilo zame kot raj na zemlji. V kuhinji je tekla voda, imali smo lastno stranišče, prejšnji podnajemnik nam je pustil štedilnik na drva, ki je zelo hitro ogrel vse prostore. S prijateljico sva se v službi menjali, tako da je bila ves čas ena doma, pri hčerki Zinki. Na moža se nisem mogla zanesti. Veliko pozneje, ko sem že imela vnuke, so me spraševali, zakaj ga nisem napodila, zakaj sem vztrajala ob njem. Bolj, ko sem jim dopovedovala, manj so me razumeli, da so to bili takšni časi. Poroka je bila narejena za zmeraj in z možmi so morale potrpeti tudi druge ženske. Včasih kakšna ni zdržala hudega bremena, pa je šla na 'štrik' ali pa se je tudi sama zapila. Ni bilo lahko. Vse mi je šlo od rok in kot po maslu, dokler nisem bila spet noseča. Zelo sem se bala poroda, saj sem z njim že imela izkušnje in sem vedela, kaj me čaka. Na srečo se je Marko držal službe, denar, ki ga je prinesel domov, je bil več kot dobrodošel. Prve tri mesece sem veliko bruhala, slabo mi je bilo. Na bolniško si nisem upala, saj bi lahko izgubila službo. Možu ni bilo všeč, da sem se mu v postelji odmikala. Takšna, kot sem bila, so me tiste reči odbijale, da me bolj niso mogle! In kaj se je potem zgodilo? Mož se je začel vrteti okoli Mare. Ko sem se nekoč po malici vrnila domov, sem ju našla v postelji. Prijateljica, ki me je izdala, se je izselila, še prej pa mi je vrgla v obraz, da je z Markom spala že veliko prej, preden smo se odselili v Maribor. Marko je trdil, da ni res, a bilo mi je vseeno. Naslednje jutro je izginil tudi on in se preselil k njej. Si predstavljate šok, ki sem ga doživela? Ni mi kazalo drugega, kot da sem mami napisala pismo in jo prosila, ali ji lahko pripeljem Zinko v varstvo. To je bila zelo trnova pot. Omehčala se je šele, ko sem padla pred njo na kolena. Spoznanje, da je na vse, kar sem kdajkoli naredila zanjo dobrega, pozabila, ni bilo lahko. Ko sem ji omenila, da sem se nekoč tudi jaz žrtvovala zanjo in ostala pri njej, ko sta obe sestri šli od doma in jo pustili samo, je le skomignila z rameni. Hvala Bogu je čez čas Zinko vzljubila, kot bi bila njena. Ko se je Marko vnovič vrnil k meni, je ni več hotela dati iz rok. Vdala sem se v usodo in ji pustila hčerko še za eno leto. Po eni strani je bilo tako prav, saj sem imela z drugo precej dela. Tudi Marko je bil po avanturi s prijateljico bolj prijazen, saj je ugotovil, da je storil veliko napako, ker me je pustil. Tako se je pri drugi hčerki dogajalo, da sva jo v nedeljo popoldne dala v voziček in jo peljala (živela sva malo ven iz mesta) celo do Rotovža pa nazaj. Žal je družinska in zakonska sreča trajala le slabo leto. Ko sem šla rodit tretjo hčerko, sem morala tudi drugo odpeljati k mami. Bila je še premajhna, da bi jo zaupala Markovemu varstvu. Mož je bil potem sam doma in imel je prosto pot, da se je spet družil z Maro. Pripeljal jo je celo v najino stanovanje, na najino posteljo. Ko sem se vrnila iz porodnišnice, kjer me ni niti enkrat obiskal, so mi sosedje povedali, zakaj ne. Eden od sosedov mi je pomagal odnesti potovalko na vlak, saj moža nisem želela več videti. Mama me je skupaj z dojenčico brez besed sprejela pod streho. Žal se nisva najbolje razumeli, saj mi je ves čas očitala mojo trmo. Četudi sem po tihem vedela, da ima prav, sem bila zelo prizadeta. Molčala sem in držala jezik za zobmi, saj bi me drugače postavila pred vrata. Starejšo hčerko je naučila nemško, tudi drugo je poskušala, a ni imela sreče. Bila je preveč živa, da bi sedela pri miru, za mizo. Trije meseci porodniške so hitro minili, morala sem se vrniti v Maribor. Mama me je presenetila, saj mi je predlagala, da se preselim nazaj domov in si najdem zaposlitev kje bliže. Po eni strani sem bila vesela, po drugi pa me je bilo groza, saj bi selitev pomenila tudi dokončno slovo od Marka. Kljub vsemu sem v srcu še vedno upala, da se bova pobotala. Nekega torkovega jutra sem se tako ponovno usedla na vlak. Doma v stanovanju ni bilo nikogar. Sosedje so mi povedali, da me je inkasant za elektriko večkrat zaman iskal …«

(Konec prihodnjič)