Bomo res spremenili svet?

Katarina, 1. del

Kadarkoli se pogovarjam s starejšimi, sem pogosto presenečena, kako boleče si jemljejo k srcu, ko vidijo, da se mladi rodovi iz njihovih izkušenj ničesar ne naučijo. Menijo celo, da je mladim v užitek, da vedno znova skačejo čez reko tam, kjer ni mostu. Jezi jih tudi, da morajo potem počakati name ali na kakšnega drugega tujca, da jim prisluhne, kajti doma jih pogosto zavrnejo z besedami: »Kdo bo pa vaše pravljice poslušal?« »Življenje je veliko pomembnejša šola, kot je tista, v kateri se učimo logaritme, slovnico in geografijo,« še trdijo.

Tudi Katarina ni imela sreče. Tri hčere so bile zelo 'pametne', niso je želele poslušati. Šele ko je bilo prepozno, so hodile domov k mami jokat in jo prosit, naj jim ne zameri, ker so jo zviška zavračale, ko je bil še čas.

Rodila se je v preprosti družini, a precej drugačni od drugih. Mama Zinka je bila zelo kultivirana ženska. Kot dekla je služila v Gradcu, kjer so imeli v hiši bogato knjižnico. Zdravnikova žena ji je v prostih urah dovoljevala, da je brala. Najraje je imela Oliverja Twista, ki so ji ga tudi podarili, ko se je vrnila domov. V maniri tistih časov v tridesetih letih prejšnjega stoletja se je potem poročila s kovačem iz vasi. Bil je grob človek, rad je tudi pil in se pretepal na veselicah. A to za Zinkine starše sploh ni bilo pomembno. Videli so samo bogatijo in bili srečni, ker bodo pri hiši ena lačna usta manj.

»Rodila sem se kot prvi otrok,« nadaljuje zgodbo Katarina. »Bila sem nezaželena, saj je oče mamo še na porodni postelji hudo pretepel, ker nisem bila fant. Babica, ki je bila prisotna, ga je poskušala nagnati iz sobe, nakar se je lotil še nje. Bila je pogumna ženska, ni mu ostala dolžna, tožila ga je. Sodnik je potem določil, da gre oče za dva meseca v zapor, babici pa mora za odškodnino dati pol leta starega prašiča. Ko so ga konec leta zaklali, je babica polovico mesa odstopila moji mami. To zgodbo sem v prvih dvajsetih letih za poduk slišala še velikokrat. Mama me je zmeraj svarila, kakšnih moških se moram izogibati, a kaj, ko so mi šli nasveti skozi eno uho noter, skozi drugo pa ven. Tako kot vse ženske nekoč in tudi danes sem bila prepričana, da bo moja ljubezen pripomogla, da bom lahko spremenila še tako zadrtega nemogočneža.

Mama je za menoj rodila še dve sestri in šele četrti otrok je bil sin – rojen je bil med drugo svetovno vojno. Oče se ga je neskončno razveselil. Žal pa ga je kasneje razvajal in mu vse dovolil, tako da se mu je izneveril, še preden je odrasel. Zašel je v slabo družbo. Vlačili so se po vaseh, kradli, razgrajali in se podili za dekleti. Ko je bratu zmanjkalo denarja, je prišel k očetu. Ta mu je vse odpustil, da mu je le obljubil, da se bo 'jutri' vrnil in mu pomagal v delavnici. To se, seveda, ni nikoli zgodilo. Ko se je zapletel z nekim dekletom, je to zanosilo, morala sta se poročiti, brat si je našel delo v tovarni in domov se je vračal le še na obiske. Kovačija je iz leta v leto bolj propadala, oče ni bil več niti en sam samcat dan trezen, mama pa se je zavila v molk, v svoj notranji svet, v knjige in v delo. Starejša ko je bila, bolj redkobesedna je postajala. Kadar se ji je zdelo, da je sama, je prepevala stare, narodne pesmi in na glas spraševala Boga, zakaj jo je tako kaznoval. V dno srca se mi je smilila, a nisem ji mogla pomagati. Pri njej sem ostajala še po tem, ko sta odšli od doma obe mlajši sestri. Nista me mogli razumeti, da sem lahko v morečem vzdušju pod domačo streho še naprej vztrajala. A sem. Sem in tja sem v kakšni knjigi naletela tudi na pesmi, ki jih je napisala mama. Najpogosteje je pisala o tem, da bi 'najraje za vedno zaspala', pa o tem, 'kako boli, ko ni nikogar, ki bi pobožal zgarano lice'. Njen čustveni svet je bil nekaj posebnega, nihče mu ni bil dorasel. Zaradi težav, ki jih je imela med drugo svetovno vojno, je po njej vztrajno tajila, da nemško perfektno obvlada. Le sem in tja se je omehčala. Povsem se je razživela, ko so čez leta, ko nemščina ni imela več političnega prizvoka, prihajali v naše konce turisti. Takrat je odvrgla svojo masko, postala je drug človek. Slišala sem jo celo smejati se in se šaliti, kar mi sploh ni šlo v račun!« niza podrobnosti iz svojega življenja Katarina v želji, da bom lahko njene napačne korake čim bolje razumela.

Živeli so skromno, za današnje pojme sila revno. O tem, da bi zelo bistro dekle nadaljevalo šolanje, ni bilo misliti. Ni bilo denarja. Tisto, kar je oče hranil za slabe čase, pa je bilo tako in tako namenjeno edinemu sinu, ki pa se mu je, žal, izneveril. »Kamor je šel bik, naj gre še štrik,« je potem dejal Katarinin oče in še ta denar zapil. Ženske so počele marsikaj, da so se vsaj kolikor toliko spodobno preživljale. Ker je bila mama vešča ročnih del, so vse po vrsti znale imenitno plesti, kvačkati, tudi šivati. Največ zaslužka jim je prinesla velika noč, saj so za ta cerkveni praznik vse ženske na vasi želele imeti kaj novega na sebi.

»Ko sem dopolnila šestnajst let, se je vame zagledal fant, ki je bil znan po tem, da ves čas izumlja kaj novega. A so se ljudje iz njega zaradi drugačnosti krepko norčevali, tako da je še mene postalo sram, da bi se z njim kaj več družila. Sem bila neumna, kajne? Kmalu se je naveličal mojega čudaštva, našel si je drugo, a kljub temu nam je pustil radio, ki ga je sam izdelal. To je bila prav posebna škatla, kaj vse je bilo v njej, ne vem, spominjam pa se, da je bilo nekaj žic speljanih tudi na prosto. Kasneje si ga je prisvojila mama, nataknila si je slušalke in v dolgih zimskih večerih je sedela za pečjo, pletla in ga poslušala. Od njega se ni ločila niti takrat, ko sem kupila svoj prvi radio, imenoval pa se je Savica. Ko sem se poročila, sem ga odnesla v svoj novi dom.«

Svojega moža je spoznala na vlaku. V Splitu je služil vojsko, vračal se je domov, ona pa je prav tisti dan, 15. avgusta, s sestro romala na Brezje. Vlak je bil nabito poln, stali so 'drug na drugem', a to mladih ni veliko motilo. Marko je izstopil skupaj z njo in se potem za bližnjo gostilno preoblekel v civilno obleko. Vsi trije so odhiteli k maši. Na eni od stojnic ji je kupil smrekove bombone, ona pa mu je stisnila v pest rožni venec ter svoj naslov. Pisma so nato še dobro leto romala sem in tja. Ko je Marko prišel po Katarino, je bila takoj pripravljena, da odide z njim v 'novo življenje'. Pa ga več kot toliko sploh ni poznala! Mama ji je branila, naj tega ne stori, a je bila jezna nanjo. Bila je prepričana, da ji brani zato, ker bo ostala sama za vse, pa še z očetom, ki je bil ves čas pijan, na glavi. Da bi bilo bolje, če ne bi bila trmasta, je spoznala šele kasneje, ko je bila že poročena in je bilo prepozno.

»Najprej sva odšla na povsem drug konec Slovenije, v Slovenske Gorice! Ta selitev je bila zame najstrašnejša preizkušnja v življenju. Marka je k sebi poklical njegov stric z besedami, da mu bo prepisal kmetijo, ker sam ni imel otrok. Bila sem že štiri mesece noseča, karkoli mi je rekel, vse mi je bilo prav. S seboj sva vzela dva lesena kovčka. V enem sva imela oblačila, v drugem pa nekaj kuhinjskih pripomočkov in posteljnega perila. Tisto pač, kar sva dobila za poročno darilo. Vožnja do cilja je bila dolga in zelo naporna. Ves čas mi je bilo slabo, bruhala sem in zaradi vročine ter slabosti se mi je nenehno vrtelo v glavi. Marku sem šla že malo na živce, a mi vseeno ni rekel žal besede. Ko sva v Lenartu stopila z avtobusa, sem bila le še na pol živa. Avtobus do Vitomarcev nama je ravno odpeljal izpred nosa. Do naslednjega je bilo še več kot tri ure čakanja. Niti toliko denarja nisva imela, da bi šla v gostilno na kosilo. V žepu sem imela še nekaj grižljajev starega kruha, a nisem imela moči, da bi ga vzela v roke in žvečila …«

(Nadaljevanje prihodnjič)