Laži pa ne mara

Ljubezni, da te kap, 3. del

»Marinkina mama je iz butarice potegnila vejo in me tepla z njo. Še dobro, da je bila hčerka v vrtcu, da tega nasilja ni videla. Za nekaj časa sem se preselil nazaj k babici. Potem pa sva se z Marinko pobotala in se dogovorila, da greva na svoje. Tudi ona je priznala, da ima njena mama preveč 'komande'.«

A Miranovih avantur, v katerih se je vedno znova zapletal z ženskami, ni in ni bilo videti konca. Simonca, Marinka in Cirila, ter – seveda – mama in babica, ki so krojile njegovo življenje prvih triintrideset let, niso bile edine. Na živce mu je šlo edino to, da so drugi moški, ki prav tako niso bili 'nedolžni', prihajali iz 'bitk' brez ran in drugih posledic.

»Moje seme se je povsod, kjer sem skočil, takoj prijelo!« je malce jezno, lahko tudi razočarano, obenem pa ponosno povedal Miran. »Da sem le spustil hlače, in to sem jih iz leta v leto hitreje, že so bile posledice!«

Na noben način ni mogel razumeti, kako to, da tudi drugi niso imeli njegove 'sreče'. Kadarkoli je šel na pivo, so se moški pogovarjali, koliko so jih 'podrli'. Vsi so v teh besednih debatah počeli marsikaj, četudi niso uporabljali kondoma, so uživali, ne da bi se jim po nepotrebnem rojevali otroci.

»Nisem še imel petintrideset let, ko je moj prvi sin Peter že zaključil osnovno šolo in se vpisal v srednjo. Ko se je prišel poslovit, sem ga objel in mu malo za šalo, malo zares, dejal, naj se deklet izogiba, da ne bo kakšne 'barufe'. Pa se je samo zasmejal, pa odvrnil, da je bolj pameten, kot je bil njegov ata. Zabolelo me je pri srcu, a kaj sem mogel?! Imel je zelo prav. Na srečo so ženske začele vedno bolj množično uporabljati kontracepcijo in to je bilo tudi meni zelo prav. Aha, to, da sva se z Marinko pobotala, sem že povedal, kajne? A žal ni trajalo dolgo časa. Ko smo na Bledu adaptirali hotel, sem spoznal Katarino, ki je bila doma z Bavarske. Tudi ona je bila malo starejša od mene, a ker je bila zelo osamljena, tudi jezik ni predstavljal kakšne posebne ovire, da sva lahko kratkemu razmerju dala piko na i. Ženska mi ni in ni šla iz glave. Naneslo je, da sem se pri firmi, kjer sem takrat delal, lahko ponudil za terensko delo. Skupaj s še štirimi drugimi sem za pol leta odšel v Nemčijo. Precej naivno sem si predstavljal, da je ta država velika približno toliko kot Slovenija, a sem se pošteno zmotil. Pristal sem na delovišču v bližini Kölna, nedaleč stran od francoske meje, med tem koncem in Bavarsko pa je bilo več sto kilometrov razdalje. Kaj sem hotel? Zafrknil sem se, zato sem stisnil zobe in poskušal potrpeti. Naneslo je, da sem spoznal Slovenko, ki je v tamkajšnji bolnišnici delala kot medicinska sestra. Bila je ločena, poročena je bila z nekim tujim državljanom, ki je bil do nje precej nasilen. Moja romantična duša ji je bila zelo všeč – in ko je spoznala, da sem 'padel' tudi na njene čare, sem se že lahko preselil k njej. Kar oddahnilo se mi je, ko mi je zatrdila, da bo za 'varnost' kar ona poskrbela. Pa je res! A sem se je po nekaj mesecih naveličal. Kadar nisva bila v postelji, včasih celo tam, ni počela drugega, kot da me je morila z zgodbami o svojem nekdanjem partnerju, ki jo je tepel, zapiral v stanovanje, celo mučil. Nekoč mi je po nekaj kozarcih vina izdala, da sta imela dva sinova, ki pa ju je možak odpeljal s seboj v Irak in da ju ni že dve leti videla. Veste, takrat pa se mi je malo obrnilo! Kako se je mogla smejati, žurirati in veseliti ob misli, da otrok morda ne bo nikoli več videla?! To mi pa ni bilo všeč. Nekoč, ko je bila čez konec tedna dežurna, sem pobral svoje cunje in se izmuznil na varno. Zahrepenel sem po svojih otrocih, in ko sem že sedel na vlaku, sem razmišljal, da sem ji bil na neki način celo malo podoben. Svojo vest sem poskušal potolažiti s tem, da očetovstvo ni nikoli tako močno razvito kot materinstvo. Spomnil sem se, da mi je šla tudi Simonca na živce zato, ker je svoje tri otroke puščala kot mačka mlade. Kjerkoli in kadarkoli se ji je pač zazdelo, da jo obremenjujejo. Sam pri sebi sem sklenil, da se bom vsaj za Jernejko, ki jo je rodila Cirila in mi je bila od vseh treh še najbolj podobna, zavzel in ji bom dober oče. To sem res storil. Nehote mi je šlo na roke tudi življenje samo. Cirila si je med mojo odsotnostjo našla drugega, ki mojega dekliča ni maral. Tako je bila večji del časa pri meni. Medtem je umrla babica, hišo sem imel kar naenkrat samo zase. Četudi nisem imel ustrezne izobrazbe, so mi izkušnje pomagale, da sem postal vešč z lesom. Hišo sem sam obnovil, zamenjal okna, ki sem jih naredil v svoji novi delavnici, pa vrata, celo pohištvo. Vsak od otrok je čez kakšno dobro leto imel možnost, da pri meni prespi v svoji lastni postelji. Ko se je poročila Simončina hčerka, sem ji dal za doto kuhinjske omare, ki so bile delo mojih rok. Sam nase sem bil ponosen, da toliko zmorem. Seveda pa leta, ki so sledila, niso bila preveč samska. Ženske so bile zmeraj nekje v moji bližini. Če ne ena, pa druga. Sem in tja se je zgodilo, da so prišli naokoli tudi moji sorodniki, ne le pol bratje in pol sestre, tudi njihovi otroci. Naša družina je bila vsaj po krvnem sorodstvu zelo številna. Žal pa med seboj nismo bili povezani v duhovnem smislu. Bili smo si popolni tujci. Nekateri so mislili, da bi se dalo od hiše, v kateri sem živel, dobiti kaj dote, a so bili to računi brez krčmarja. Bližal sem se že petdesetemu letu, ko sem srečal Tejo, ki pa mi je bila res pisana na kožo. Bila je pridna, imela je pravo roko tako za kuhanje in pospravljanje kot tudi za vrt. Skrbela je, da sem imel vsak dan novo srajco za v službo, nakupila mi je precej spodnjega perila, saj se mi je to valjajo po predalih toliko časa, dokler niso popustile vse elastike, potem pa sem ga vrgel v smeti. Mislim, da je bila Teja edina ženska, v katero se nisem noro zaljubil, imel pa sem jo zelo rad. Vsak večer preden sva zaspala, mi je naredila na čelo križ in prosila angelčka, naj naju varuje. To se mi je zdelo zelo lepo, nobena pred njo se še ni spomnila česa podobnega. Pri meni je bila skoraj deset let, potem pa je zbolela njena mama, ki je bila zelo gospodovalna in skrajno egoistična ženska. Zahtevala je, da se mora vrniti k njej in ji streči. Imela je zelo hudo obliko parkinsonove bolezni. Teja jo je lepo prosila, naj privoli, da pride k nama. Pa ni hotela. Ni se marala preseliti iz ljube Tolminske na gorenjski konec. In tako sem Tejo izgubil. Sem in tja je še prihajala, a vsakokrat je bila bolj žalostna. Stran od oči je pomenilo tudi stran od srca. Njena mama je živela še več kot pet let, a ji je tudi v tako kratkem času uspelo, da je svojo hčerko uničila in ji do konca zagrenila življenje. Ko je bila prosta, sem živel že z Bernardo, s katero sem imel tudi otroka. Pa ne, da bi Tejo pozabil, le takšen moški sem bil in sem še, da mi brez ženske ni življenja. Z Bernardo sem bil skupaj sedem let, potem pa so se začele težave z mojo prostato. Najin ''hojladri-hojladra'' ni bil več tako poskočen kot nekoč. Vzela je najino hčerko s seboj in se preselila k drugemu. Kaj sem hotel drugega, pustil sem ji svobodo, naj gre svojo pot, če me ne mara več! A sem ob njenem odhodu sklenil nekaj drugega: da se na babnice ne bom več čustveno navezoval. Starejši kot sem bil, bolj se mi je zdelo naporno. Človek pri šestdesetih letih ni več tako hiter, potrebuje več časa za posteljne dejavnosti, za zapeljevanje. Danes bi vsaka ženska želela, da ji strežem, nosim kavo v posteljo in podobne reči. Malo pa jih je, ki bi jim padlo na pamet, da se tudi jaz rad razvajam. Najbolj me pa moti, ker vsako zanima samo denar. Kot magnet jih privlači moj bančni račun, name skoraj pozabijo. Potem ko izvedo, koliko otrok imam in koliko vnukov, jih precej mine. Četudi nekateri moji otroci nočejo vedeti zame, jim zmeraj kaj podarim, ko se jim rojevajo otroci. To je moja pravica in tudi dolžnost. Zadnja leta zelo rad rezbarim, uredil sem si delavnico za skoraj profesionalno mizarjenje. Tudi s tem postranskim konjičkom zaslužim kakšen evro, a ne preveč, saj imajo ljudje raje kitajsko kramo kot dobro robo,« razlaga svojo filozofijo.

O zadnji ženski, ki je vedrila pod njegovo streho, še noče govoriti. Pravi, da ga srce še zmeraj boli, ker ga je prinesla okoli. Laži ne mara in ta, slednja je krepko lagala in ga vlekla za nos.

(Konec)