Postavlja si kovane spomenike

Besedilo: Ana Šubic
Kategorija: GG Plus / nedelja, 5. junij 2016 / 20:10

»Užitek je, ko narediš unikaten izdelek. To je za dušo. So me pa vedno zelo veselile ograje, in ko se peljem mimo kakšne, ki je moje delo, si rečem, da sem si tu postavil majhen spomenik,« pravi kovaški mojster Janez Globočnik iz Cerkelj, ki nadaljuje tradicijo svojih prednikov.

Ob vstopu v njegovo delavnico v Cerkljah pogled najprej pritegne čudovita kovana ograja. V njej je teden dni ročnega dela, kmalu pa bo krasila balkon stanovanjske hiše v Britofu, nam pojasni kovaški mojster Janez Globočnik, tudi pobudnik nedavnega srečanja kovačev na Jezerskem, potem ko odloži kladivo, pod katerim svojo končno obliko dobiva 'širhakl', kakor se reče grebljici, s katero se pobeza v žerjavico in spodbudi ogenj.

Kovaštvo ima pri Globočnikovih v Cerkljah dolgoletno tradicijo. Zametki segajo 130 let nazaj, v kovaško delavnico Matije Likarja, ki jo je leta 1927 kupil Globočnikov ded. Po njegovi smrti je obrt prevzela žena, za naslednika pa je določila najstarejšega od devetih otrok, očeta Janeza Globočnika. Oče je na sina, ki je že pri šestih, sedmih letih začel pomagati v kovaški delavnici, prenesel znanje in spretnosti oblikovanja železa, po njegovi smrti leta 1995 pa je tedaj 25-letni Janez Globočnik nadaljeval tradicijo svojih prednikov – sprva kot popoldansko obrt. Ker je imel dela vse več in je iz delavnice pogosto prihajal šele v večernih urah, tu so bila še družina z majhnimi otroki, se je pri 31 letih odločil pustiti službo vzdrževalca v Iskraemecu, v kateri se je, pravi, imel povsem dobro, in se popolnoma usmeril v kovaštvo.

Na začetku je kruh služil predvsem s »klamfami za grušte«, izdelal jih je tudi po pet tisoč na teden. Kot pravi, zidarske in tesarske spone zadnji dve leti, ko je gradbeništvo začelo okrevati, spet postajajo vse bolj pomemben segment v njegovem poslu, prodaja jih v več kot 50 trgovinah po Sloveniji. Ukvarja se tudi s podkovanjem konjev, kovanjem lemežev in drugih sestavnih delov za pluge za oranje zemlje, a precej večji izziv kot splošno kovaštvo mu predstavlja umetnostno kovaštvo – ročno kovane ograje, vrata, okenske mreže, svečniki, celo postelje in drugo pohištvo.

»Naše delo je premalo cenjeno, k sreči pa še obstajajo takšni, ki jim ni škoda denarja za ročno kovane ograje, ki bolj cenijo naše delo kot pa industrijske, varjene izdelke. Tu smo 'pravi' kovači v prednosti pred raznimi 'šloserji', saj znamo prisluhniti strankam in se jim kar najbolj prilagoditi,« je dejal in pristavil, da je problem tudi, da za kovače ne obstaja mojstrski izpit, s katerim bi lahko ločili zrno od plevela. »V Sloveniji je manj kot 'trideset' pravih kovačev, takšnih, ki vsak dan zakurimo ognjišče, ki prisegamo na kovanje po starih postopkih ter smo v večjem delu kovači kot pa varilci ali ključavničarji. Jaz sem s 46 leti drugi najmlajši med njimi. Se pa poslužujemo tudi novodobnih trikov, ki jih spoznamo z delom in ki si jih kovači med seboj tudi zaupamo,« je pojasnil in poudaril, da medsebojne konkurence ne občutijo, saj imajo vsi dosti dela.

Biti kovač je garaško delo, a vseeno sila lepo, pravi kovaški mojster iz Cerkelj: »To ti mora biti v veselje, tako kot pri drugih poklicih, sicer ne moreš napredovati. Užitek je, ko 'pogruntaš' nekaj novega, drugačnega, ko narediš unikaten izdelek. To je za dušo. So me pa vedno zelo veselile ograje, in ko se peljem mimo kakšne, ki je moje delo, si rečem, da sem si tu postavil majhen spomenik.« Izziv mu predstavljajo tudi svečniki in podkve za srečo, ki jih sicer v Tehniškem muzeju v Bistri pri Vrhniki, kjer je hišni kovač, poklanjajo mladoporočencem, ki se poročijo pri njih.

Globočnik si prizadeva tudi za ohranjanje kovaške obrti. V preteklosti je pri njem prakso opravilo kar nekaj mladih, kovaško kladivo pa danes spretno vihti tudi njegov 16-letni sin Jaka, sicer dijak strojne šole v Škofji Loki. Globočnik je tudi pobudnik nedavnega srečanja kovačev na Jezerskem. »Naša želja je bila tudi opozoriti državo, da nas je še kar nekaj, ki vztrajamo v tej obrti in da je zdajle še priložnost, da nas 'izkoristijo', ker imamo veliko znanja in prakse. To bi morala država bolje izkoristiti, ampak žal …«