Zdaj je kipar za vedno doma

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 30. maj 2016 / 12:19

V Menačenkovi domačiji v Domžalah so odprli stalno razstavo del kiparja Franceta Ahčina (1919–1989), ki se je v tej hiši rodil in preživel mlada leta, po šolanju v Firencah pa je umetniško pot nadaljeval v Buenos Airesu v Argentini. Na spremljajoči razstavi so predstavili tudi njegovo življenje in delo.

Pred dnevi je bilo v Menačenkovi domačiji v Domžalah slovesno. Več – dogodek, odprli so kiparsko in dokumentarno razstavo, je vsem zbranim grel njihova srca, kot je to vselej, kadar se kdo po dolgi poti spet vrne domov. Tokrat se je s svojimi umetniškimi deli na svoj dom vrnil kipar France Ahčin. V Domžalah so skoraj trideset let po smrti ponovno obudili spomin na izseljenskega umetnika, ki je več kot sto del iz svoje kiparske zbirke nekaj mesecev pred smrtjo leta 1989 podaril rojstnemu mestu. »Današnjemu dnevu bi lahko rekli dan D, več let je namreč zorela ideja o novi predstavitvi zbirke tu, v Menačenkovi domačiji. Ta se zdaj predstavlja na podstrešju kiparjeve rojstne hiše in se povezuje v celoto z razstavljenimi deli v Kulturnem domu Franca Bernika Domžale. Projekt in hkrati zavezo do svojega rojaka smo po mnogo letih pripeljali do konca, zgodba pa se s tem pravzaprav začenja, saj si želimo čim več obiskovalcev obeh razstav, tako stalne kot občasne, ki bo na ogled do 18. junija,« je ob odprtju povedala vodja galerije in kustosinja razstave Katarina Rus Krušelj. Večer sta tako s slovenskimi in argentinskimi pesmimi oplemenitila bas baritonist Juan Vasle, na klavinovi pa ga je spremljala Jelena Boljubaš.

Zvest človeški figuri

Kot najstarejši od domžalskih Menačenkovih sinov je France na Tehnični srednji šoli v Ljubljani obiskoval kiparski oddelek in se po končanem šolanju izpopolnjeval pri priznanem slovenskem umetniku Francetu Kralju. Pred drugo svetovno vojno je delal v Hrovatovi podobarski delavnici v Domžalah, nato pa diplomiral na Akademiji lepih umetnosti v Firencah v Italiji, kjer je bil za najboljše diplomsko delo nagrajen. Po vojni je nekaj časa deloval v Rimu, nato je odšel v Argentino. V Argentini je opremil več cerkva, izdelal nekaj spomenikov za slovensko skupnost in likovno opremil slovenski prevod argentinskega epa Martín Fierro. Ustanovil je lastno tovarno umetniške keramike ter poučeval na tamkajšnji slovenski umetniški šoli, kasneje tudi na svojem domu. Razstavljal je v pomembnih galerijah v Argentini, postal je član Združenja argentinskih likovnih umetnikov in sodeloval v Nacionalnem salonu kiparstva. Njegovo delo v žgani glini, bronu in lesu se uvršča med visoke dosežke slovenskega kiparstva, opazili so ga tudi priznani argentinski likovniki kritiki. Leta 1989 je prvič in zadnjič razstavljal v svojem domačem kraju ter v Ljubljani, saj je po vrnitvi v Argentino še isto leto umrl.

France Ahčin po besedah dr. Irene Mislej sodi med najpomembnejše predstavnike slovenskega kiparstva, deli pa usodo mnogih izseljenskih umetnikov, saj je bil prej priznan v svoji drugi domovini kot doma. V veliki meri se je posvečal človeku in človeški figuri, a je kljub usmeritvi v klasično figuraliko in realizem osnovne oblike znal poenostavljati in stilizirati. Izjemni so njegovi reliefi za slovenski prevod argentinskega epa Martín Fierro, katerih sedem si lahko ogledamo tudi na tokratni razstavi. Da predstavitev Ahčinove zbirke poskuša podati retrospektiven vpogled v kiparjev razvoj, čeprav gre predvsem za dela, nastala v zadnjih tridesetih letih življenja v Argentini, pove Rus Krušljeva in dodaja. »Vsekakor jih je opredelila skoraj razburljiva življenjska pot, značilna za ustvarjalca, ki mora živeti tudi od naročil, hkrati pa raziskuje svojo največjo možnost izpovedovanja.«

Uresničene kiparjeve sanje

Odprtja razstave so se udeležili tudi člani umetnikove družine, žena Milena, sin Juan in hči Lucia z družinama, ki so aktivno sodelovali tudi pri zbiranju gradiva za spremljajočo razstavo. »France se je vrnil v svoj kotiček in bi bil zagotovo zelo srečen, če bi bil tu. To so bile njegove sanje,« je povedala Milena Ahčin, ki kar ni mogla verjeti, da so tako lepo uredili moževo rojstno hišo in galerijske prostore v njej. Navdušena je bila tudi umetnikova hči Lucia Ahčin Bavdek, ki se še dobro spominja očetove ustvarjalne strasti. »Ne le da je imel doma atelje in delavnico, celotna naša velika dnevna soba je bila polna kipov. Ob ogledovanju stalne razstave imam občutek, kot da se je oče po mnogih letih dokončno vrnil domov in tu živi v svojih delih,« je povedala Lucia, ki se je pred enajstimi leti iz Argentine preselila v Slovenijo in s svojo družino in materjo živi v Begunjah pri Cerknici. Dve leti dlje v Sloveniji, v Črnučah, živi njen brat Juan. »Vesel sem, da je po tolikem času oče s to razstavo končno dobil priznanje, ki si ga zasluži. Bilo mi je hudo, ker so dela toliko let zaprašena v škatlah čakala na boljšo prihodnost. Spominjam se prizadevanj očeta, ko je izbiral kipe za transport v Slovenijo in tega, da je kar nekaj del izdelal posebej za to, da jih bo podaril svojim Domžalam. Zato je ob tej lepi postavitvi danes moje zadovoljstvo toliko večje.«

Postavitev in oblikovanje stalne razstave, s katero France Ahčin dobiva mesto, ki mu gre v slovenski domovini, je tako kot pripravo dokumentarne razstave o avtorju financirala občina Domžale, kot je še povedala Rus Krušljeva, pa imajo v načrtu tudi pripravo obširnejšega kataloga o kiparju in njegovem delu.