Z roko v roki stopajo že deset let

Dopust nekoč in danes, Dotiki, Nekaj o sreči, Mati, zakaj jočeš, Slovenski običaji. To je le nekaj tem, ki jih je skupina starejših za samopomoč Cvetke izbrala za pogovor na svojih rednih tedenskih srečevanjih. Skupina Cvetke je ena izmed šestintridesetih skupin za samopomoč, ki delujejo pod okriljem Medgeneracijskega društva Z roko v roki Kranj, ki letos praznuje desetletnico.

Medgeneracijsko društvo Z roko v roki ima sedež na Hujah v Kranju, deluje pa širše, tudi v Tržiču, Preddvoru, Naklem, Šenčurju, na Visokem pri Kranju in na Jesenicah. Pred desetimi leti so društvo ustanovili na pobudo Centra za socialno delo Kranj in Zveze društev za socialno gerontologijo Slovenije, ustanovni člani so bili Mateja Prosen, Miha Kern in Marija Govednik. Od vsega začetka je njihov član, zadnja leta tudi predsednik Mirko Steiner, ki je povzel dejavnost društva: »Izvajamo dva poglavitna programa, in sicer skupine starejših za samopomoč v domovih za starejše in na terenu, v Mestni občini Kranj pa tudi individualno družabništvo. Trenutno imamo 450 uporabnikov v obeh programih skupaj. Izvajamo programe za starejšo generacijo, razvijamo prostovoljno delo, ustvarjamo pogoje za smiselno in kakovostno življenje starejših na področju medčloveških odnosov in odpravljamo predsodke o starosti. Imamo še več drugih dejavnosti, junija bo medgeneracijski tabor v Radencih pa razne delavnice, izlete, tematska srečanja, telovadbo ...«

Skupine za samopomoč starejših se tedensko srečujejo vse leto, razen julija in avgusta. V eni skupini je največ deset udeležencev, vsaka skupina ima voditelja, usposobljenega prostovoljca, udeležba pa je prostovoljna in brezplačna. Na Hujah se srečujejo Cvetke, v Medgeneracijskem centru Kranj Šivankarice in Trnuljčice, v Čirčah skupina Resa, na Planini v Kranju skupina Storžič, v Stražišču Bodeče neže, na Zlatem polju Klasje, v Šenčurju skupina Krompirjev cvet, na Visokem delujejo Koprive, v Naklem Zarja, v Tržiču pa Deteljica. Veliko imajo skupin v domovih za starejše v Kranju, Tržiču, Naklem, Preddvoru in na Jesenicah. »Želeli bi si novih skupin v KS Vodovodni stolp in na Primskovem v kranjski občini, ker se kaže potreba po tem, v Preddvoru želimo oživiti skupino Josipinke,« je povedal Steiner.

Pogovor je zdravilo

Skupine za samopomoč delujejo po principu prijateljske skupine. Lepo je to opisala Zora Martinc Žitnik, podpredsednica društva in voditeljica skupine Bodeče neže: »Pričakovana starost je vse višja, zato je tudi pri nas vse več starostnikov, ki živijo sami, brez stikov z okolico, prepuščenih sami sebi in redkim obiskom svojcev. Vsi ti še vedno vitalni in radovedni ljudje imajo redno vsakotedensko priložnost oditi z doma, z jasnim ciljem: tam me pričakujejo, tam bom dobrodošel, izvedel bom nekaj novega, zabavno bo. V skupini lahko spregovorijo o svojih težavah, ki takoj postanejo manjše, lahko se poistovetijo s problemi drugih in najdejo rešitev za svoje, dobijo nove prijatelje. Marsikateri starostnik najde lučko v svojem osamljenem življenju na tedenskih srečanjih skupin za samopomoč. Srečanja dajejo uporabnikom občutek pripadnosti: nekdo te pričakuje, se razveseli tvojega prihoda in si želi biti s teboj, nekoga zanima, kako si. Tudi težava je milejša, dilema hitreje rešena, dvom manjši, ko to poveš naglas, ko se slišiš, ko te drugi poslušajo. Tedaj lahko opaziš pogled z druge strani, v pogovoru celo spremeniš svoje stališče.«

Individualno družabništvo

Več bi si v društvu želeli uporabnikov in prostovoljcev v programu individualnega družabništva, ki temelji na prostovoljskem medgeneracijskem povezovanju. »Žal še vedno ugotavljamo, da pogosto tisti, ki potrebujejo pomoč za svojca, ne pokličejo zaradi nekih predsodkov. Skrbi jih še vedno, kaj bodo pa drugi rekli, da sami ne znajo dovolj dobro poskrbeti za svojca. Pri individualnem družabništvu gre za tedenska srečanja, po uro ali dve, ki temeljijo na pogovoru, lahko bereš knjigo, greš na sprehod, rešiš kakšno križanko. Individualno družabništvo ni storitev pomoči na domu, ampak gre izključno za druženje, ki je seveda brezplačno, starejšemu pa zagotovo polepša dan. Poudarek je na pristnem odnosu in škoda vseh zavor, ki jih imajo svojci, da ne pokličejo. Po domovih starejših je individualno družabništvo že mnogo bolje utečeno,« je opozorila Eva Belčič iz Medgeneracijskega društva Z roko v roki.

Izkušnje uporabnikov

»Pred trinajstimi leti mi je umrl soprog. Žalovala sem, soseda mi je povedala za skupino za samopomoč. Tedaj še ni bilo društva Z roko v roki, ko pa so ga ustanovili, sem se pridružila njim. Še vedno redno prihajam na tedenska srečanja. Gre za prijetno druženje, dobila sem nove prijatelje, za pogovore izbiramo zanimive teme,« je povedala Rezka Kalan, ki obiskuje skupino Cvetke. V to skupino prihajata tudi zakonca Mikšič, pošalila sta se, da sta na začetku morala sedeti narazen, ker sta preveč klepetala med seboj. V društvu so formirali tudi folklorno skupino pod vodstvom Marije Brentin, ki vadi za jesenski nastop, ko bodo obeležili desetletnico.

Prostovoljci, pridružite se

V društvu je trenutno aktiv­nih 84 prostovoljcev, ki delujejo kot voditelji skupin za samopomoč ali kot individualni družabniki. »Iščemo prostovoljce za druženje s starejšimi, za enkrat do dvakrat na teden po uro ali uro in pol. Lahko je to izziv za zanimivo preživljanje prostega časa, lahko je to neke vrste priprava na lastno starost, ob tem pa imajo naši prostovoljci tudi možnost udeležbe na izobraževanjih, izletih in drugih dogodkih društva,« je povabila Eva Belčič. Več informacij o tem lahko dobite na sedežu društva na Hujah, na številki 051 425 351, na spletni strani http://www.drustvo-zrokovroki.si. Lahko jih všečkate na Facebooku, kjer objavljajo aktualne zadeve.