Evropski romantični Tarantino: Planet samskih

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Razvedrilo / ponedeljek, 9. maj 2016 / 11:48

Takoj ko je Planet samskih doživel premiero doma na Poljskem in so se prvi zapisi pojavili na priljubljenem spletnem portalu Facebook, sem vedela, da se bomo slovenski novinarji podali v boj za intervju, če ne vsaj izjavo Mitje Okorna. Takrat sploh še nismo vedeli, ali bomo film videli v domačih kinodvoranah. V bistvu se nam je zdelo samoumevno, da ga bomo.

Poskusila se bom vzdržati izjav, kot sta, da je Mitja sedaj pa res zrel za Hollywood in da smo bili nori, da smo mu dovolili oditi v tujino. Najprej se bom zahvalila vsem, ki so pripomogli k temu, da je Planet samskih našel pot v slovenske kinematografe; potem pa Mitji, ki je ostal enak, saj ga slava – če jo lahko tako poimenujemo – oziroma bolj osebni uspeh na poti proti cilju, ki si ga je zadal, ni spremenila. Še vedno se namreč spominjam fanta iz srednješolskih klopi, z rolko in sanjami, ki niso dovolile dvoma: da bo snemal filme. Takrat skuštrani srednješolec bi verjetno, če bi recimo študiral ekonomijo, ravno tako odšel v tujino, saj bi za njegov način razmišljanja Slovenija slej ko prej enostavno postala premajhna.

Ko smo snemali Tu pa tam, sem Mitja spoznala tudi izza kamere. Kako razmišlja kot ustvarjalec v nekem danem trenutku, je težko reči. Včasih je deloval kot 'one man band', kljub temu da ga je obdajala gručica pomočnikov. Ampak nikjer ne piše, da je delo z genijem enostavno. Zanamci bodo o Tu pa tam morda govorili celo kot o kultnem filmu nekega slovenskega filmskega obdobja, že zaradi režiserja samega. Ker če bi ta trenutek naključne mimoidoče povprašali po naslovih treh slovenskih filmov, ne vem, če ne bi večina omenila Kekca in Okorna. »Sej veste, 'un' Okornov film. Tu pa tam, al' kaj je že. Pa pol je še en'ga naredil ... Zdejšn'ega pa še nisem videl, vendar pravijo, da je dob'r ...«

Splet naključij in okoliščin, ki so tlakovana tudi z Mitjevo odločnostjo, da pride njegov čas, da bo uspel, ga je pripeljal na Poljsko. Najprej mu je uspelo z nadaljevanko 39 in pol, sledil je film Pisma sv. Nikolaju. In tudi Slovenci smo (ponovno) drveli v kinodvorane. A tokrat je s Planetom samskih Okorn resnično naredil film z veliko začetnico. Pri Pismih je kakšen humorni filmski prizor morda še na prvo žogo, tu tega ni. Zgodbo je začinil, sladkal in solil ter ustvaril skoraj šolski primer romantične komedije, kjer so upoštevana prav vsa čustva. Če ponovim za enim od novinarskih kolegov, je dejansko obudil žanr, ki ga je Hollywood morda malo pozabil. Kljub temu da je film dolg dobri dve uri, v polni dvorani nisem videla niti enega obraza, ki bi se dolgočasil. Pa tudi prikazana sentimentalnost je na velikem platnu evropska, kar je meni kot gledalcu bližje kot ameriška (filmska) sladkorna pena.

Glede na odzive v dvorani so ljudje Planet samskih razumeli, saj so se smejali in jokali ob prizorih, kjer so omenjena čustva in reakcije pričakovane. Z njim se lahko poistovetijo tako ženske kot moški, kar se pa spletnih zmenkov tiče – sploh ker so ta trenutek zelo aktualni – pa jih film prikaže v kar realni luči. Glavni ženski lik sicer srečuje moške, ki ji niso ravno pisani na kožo, a ravno to je tisto, kar v filmu še dodatno nasmeje. Čeprav če filmske prizore preslikamo v življenje, v največ primerih niso prav nič komični.

Film pripoveduje zgodbo o učiteljici glasbe Anji, ki skuša po internetu najti sorodno dušo, ko po naključju spozna priljubljenega televizijskega voditelja Tomeka, ki ji predlaga, da bi njene zabavne ljubezenske dogodivščine upodobila v njegovi satirični lutkarski oddaji. Anja najprej ne pristane, potem pa se pusti pregovoriti, vendar vseeno se s Tomekom dogovorita, da če se vmes ona zaljubi, se njuno sodelovanje zaključi. Tomekova serija sicer postane velika uspešnica, toda ko Anja spozna na videz popolnega moškega Antonija, je Tomek tisti, ki se znajde pred nezavidljivo izbiro med lastno kariero in priznanjem iskrene ljubezni … In z nekaj kapljicami 'tarantinovskega' humorja je Mitji uspelo, da je sicer ljubko in zabavno ljubezensko zgodbo, peripetije in sentimentalnost le še nadgradil.