Epopeja s srečnim koncem

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Zanimivosti / sreda, 4. maj 2016 / 11:20

Dejanovo popotovanje na grški Atos (5)

Srečanje z varuhi otoka

Dejanovo popotovanje je trajalo en teden. Ampak isti dan, ko je spoznal Vassiliosa, je v zanosu, da je nekaj takega sploh doživel, na poti proti kajaku naletel na samega velikega šefa, poveljnika posebnih enot, ki varujejo Atos, ki ga je, kakopak, povprašal po dokumentih (diamonitirion). »Od besa je kar skakal okoli mene, ker mu ni šlo skupaj, kako si je nekdo drznil storiti nekaj takega, celo priveslati in kako mi je sploh uspelo preživeti valove, saj še ladje takrat ne plujejo. V trenutku, ko je bil najbolj besen, mi je zastavil vprašanje, kdo mi je to dovolil, sem pokazal s prstom v nebo, rekel 'on', ter začutil, da sem v tej besedni bitki zmagal.«

Dejan mu je obljubil, da bo v najhitrejšem možnem času obveslal Atos. Seveda pa mu njegova narava ni dovolila, da ne bi še malo zašel s svoje poti: na koncu polotoka se je ustavil še med puščavniki, kjer je bil dva dni, premamil pa ga je tudi obisk samostana Simonopetra. Blazno lep, kot v Tibetu, ampak vse ima svojo ceno: sedmi dan ga je namreč petnajst kilometrov pred koncem ponovno na morju 'zahakljala' patrulja. »Tokrat pa sem se resnično spogledoval z zaporom in visoko denarno kaznijo: osem mesecev in 28 tisoč evrov – in seveda še čakanje na sodnika … Nekako mi je uspelo: z neko odločnostjo, enostavnostjo sem varuhoma razložil, kaj sem enkrat že obljubil in v nekem trenutku sta se me usmilila.«

Pričakujejo ga čez pet let

»Vem, kaj je samotna narava, saj sem bil večkrat na Grenlandiji, Aljaski, Islandiji, vendar Atos je popolnoma drugačen. Tam je doma drugačen mir. Nikoli nisem videl nikogar, da bi kaj hitel, delal, trpel, a vsa polja rodijo, so urejena. Simonopetra je tako čist, da bi si upal na straniščnih tleh rezati salamo. Moški ne poznajo živčnosti …« Vrnitev v civilizacijo je s seboj prinesla tudi duhovno-kulturni šok. »Počutil sem se kar izgubljenega. Težko opišem, zakaj. Čeprav sem preživel vrsto ekstremnih alpinističnih izletov, je bil Atos višek doživetja. Spoj z naravo, neka prepričanost, da se na koncu vse izide – počutil sem se kot otrok.«

Na vprašanje, ali že načrtuje vrnitev, se je zasmejal in dodal, da mu je oče Ierotheos prerokoval, da čez pet let. »Verjetno se bom izzivu težko uprl, a tokat ne gre toliko za Atos, zanima me bolj, ali lahko v eni od njihovih votlin preživim zimo. Na dan namreč pojedo pest riža ali prosa, pijejo deževnico, videti pa so perfektno.«

(Konec)