Kofetarico so prepognili na Dunaju

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / torek, 26. april 2016 / 11:09

Ena najbolj znanih slovenskih slikarskih umetnin, Mamica kavopivka oziroma Kofetarica, ki jo je Ivana Kobilca (1861–1926) naslikala leta 1888 v Münchnu, ni bila poškodovana z ostrim predmetom v Sarajevu, ampak je bila malomarno prepognjena mnogo let kasneje na Dunaju. Čeprav bo slika kmalu stara 130 let, je v odličnem stanju v družbi preostalih »sester« v Narodni galeriji v Ljubljani.

Ivana Kobilca velja za najpomembnejšo slovensko slikarko. Nekoliko si jo lastimo tudi Gorenjci, saj po materi Mariji Škofic izhaja iz Podbrezij, kamor se je Ivana tako v otroštvu kot v svojih zrelih letih rada vračala. Prav v Podbrezjah je naslikala eno svojih najbolj znanih slik Poletje, ki je med obiskovalci Narodne galerije, kjer je poleg več drugih Kobilčinih del na ogled, še zlasti priljubljena. V juniju bodo v spomin slikarki v Podbrezjah postavili spominsko obeležje. Ob njenih znanih slikah, kot so Holandsko dekle, Likarice, Pariška branjevka in številni portreti, je med Slovenci zagotovo ena izmed najbolj prepoznavnih Kofetarica.

Slikarki je bila slika mamice kavopivke zelo pri srcu, ena tistih, ki jih za časa življenja ni hotela prodati. Takrat 26-letna Ivana je sliko po živem modelu naslikala leta 1988 v Münchnu, kjer je sicer deset let izpopolnjevala svoje slikarsko znanje. Kot preberemo v knjigi Sto umetnin Narodne galerije, se je umetnica na slikanje ženice s krzneno čepico na glavi skrbno pripravila, z njo pa ne izraža le spoštovanja do starosti, ki je zadovoljna s preprostimi užitki, ampak tudi do starih slikarskih mojstrov. Rahla duhovitost, realistične poteze obraza, temne barve, mehka svetloba, ki osvetljuje le najnujnejše, so poklon nizozemski umetnosti prve polovice 17. stoletja.

Je bila Kofetarica prerezana ali prepognjena

Kljub Kobilčini navezanosti na sliko se je enajst let po njeni smrti slikarkina dedinja Mira Pintar odločila sliko prodati podjetniku in kulturnemu mecenu Radu Hribarju, ki si je menda že dlje časa prizadeval dobiti umetnino, ne glede na njeno ceno. »Dobro se je spoznal tudi na holandsko slikarstvo od 16. do 18. stoletja, nekaj del iz tega časa pa je imel v svoji zbirki na gradu Strmol, kjer je eno od sten krasila tudi Kofetarica,« je povedal sedanji lastnik slike, njegov nečak Peter Hribar, ki je pred dnevi z družinsko zgodbo tudi spodbudil dodatne preiskave o morebitni poškodovanosti slike. Zgodba, ki jo je Peter izvedel od svoje matere in očeta, onadva pa od Rada Hribarja, govori o tem, da je med slikarkinim bivanjem v Sarajevu sliko približno po sredini prerezala mlada bosanska umetnica, ki naj bi bila ljubosumna na Kobilco in njeno likovno nadarjenost. Potem ko so sliko leta 1970 s Strmola prenesli v Narodno galerijo, da bi jo pripravili za razstavo Umetnost na jugoslovanskih tleh od prazgodovine do danes v Parizu in Sarajevu, jo je pregledal in njeno stanje dokumentiral takratni restavrator Štefan Hauko, ki je črto pod ovratnikom Kofetarice pripisal prepogibu platna. To naj bi bilo nepoškodovano, slika pa je bila očitno nekoč prepognjena.

Rentgen potrdil, da je platno celo

V Narodni galeriji so sliko in naravo poškodbe 'preverili' na tri načine – z navadno lučjo, ultravijolično svetlobo in infrardečo svetlobo – v dodatno preiskavo pa so jo poslali v Restavratorski center ZVKDS. Tam so sliko preiskali z rentgensko radiografsko metodo. »Rentgenska radiografija pokaže strukture, ki so prostemu očesu skrite. V našem primeru je šlo za to, da je prvotno platno z ene strani zakrito s poslikavo, z druge pa s podlepljenim platnom, ki služi kot ojačitev prvotnega platna. Zato preverba, ali gre za prepogib ali rez s prostim očesom in metodami, ki pokažejo le površino predmeta, ni bila mogoča. Rentgenska radiografija je pokazala strukturo prvotnega platna, iz nje pa je razvidno, da so vse niti platna cele in potekajo naravnost, brez zamikov ali morebitnih prekinitev, ki bi se videli ob prerezu,« je pojasnila vodja naravoslovnega oddelka v Restavratorskem centru, dr. Katja Kavkler, in dodala: »rezultat smo dodatno potrdili še s pregledom z lupo in makrofotografijo v stranski svetlobi, ki prav tako potrjujeta neprekinjen potek niti. Na podlagi tega s precejšnjo gotovostjo sklepamo, da je bila slika zgolj prepognjena.«

Jasna poškodba se vidi na beli barvi starkinega ovratnika, kjer so razpoke tipične za pregib. Restavrator Narodne galerije Andrej Hirci dodaja: »Po vsej verjetnosti je bila slika prepognjena na način, da je barvna površina gledala navzven. V tem primeru so poškodbe manjše, kot če bi sliko obratno prepogibali navznoter. Nimamo logične razlage, zakaj je nekdo to storil. Kot restavrator nikoli ne bi ravnal tako, še manj bi to najbrž storil lastnik slike.«

Jakopiču je bilo sila nerodno

K raziskanemu soglaša tudi kustos Narodne galerije, dr. Andrej Smrekar, ki ugotavlja, da se s tem potrjuje to, kar so strokovni delavci ustanove trdili in tudi izhaja iz doslej zbrane dokumentacije o sliki. Platno je celo in ni bilo tako radikalno poškodovano. Ob tem pa se je zgodba dodatno obrnila v drugo smer. Pri dr. Smrekarju se je spodbujen s sobotnim zapisom v Delu oglasil Peter Pintar, pranečak Ivane Kobilce, ki mu je njegova teta Mira Pintar, ki je po slikarki podedovala Kofetarico, povedala, kako je do poškodbe, ki jo stroka zaznava, prišlo. »V nekem trenutku so se odločili, da je treba dobiti kvalitetno reprodukcijo te podobe. Nalogo je prevzel Rihard Jakopič, ki je sliko poslal na Dunaj v reprodukcijo. Snel je sliko s podokvirja in jo v svitku, kot je bilo takrat v navadi, poslal v neko dunajsko založniško hišo, od koder pa so nazaj poslali prepognjeno. Za Jakopiča je bilo to sila nerodno in je zato sam poskušal sliko ustrezno popraviti oziroma restavrirati. Mira Pintar je bila njegova učenka in zadeve najbrž ni hotela radikalizirati. Očitno pa so potem takšno sliko leta 1937 prodali na Strmol.«

Velike slike imajo svoje zgodbe

Kako gleda na rezultate preiskave, smo povprašali Petra Hribarja. »Presrečen sem, da zgodba mojih staršev ne drži, da je platno intaktno in ni bilo takega brutalnega napada na sliko, kot smo domnevali v družini. Seznanjen sem tudi z nadaljevanjem zgodbe in veseli me, da je stroka zadevo raziskala, da zdaj vemo, da gre za manjšo mehansko poškodbo. Zakaj se je to zgodilo, je naloga raziskovalcev za prihodnost,« razmišlja Peter Hribar, ki je zadovoljen s hranjenjem slike v galeriji. Ta je v izvrstni kondiciji, kljub temu da bo kmalu stara 130 let. Se pa oba z restavratorjem Hircijem strinjata, da bo slika slej ali prej potrebna temeljitega restavriranja. »Materiali se starajo, kot se staramo mi. Naloga nas restavratorjev je, da to staranje upočasnimo, kolikor je mogoče.«

Kot še pove Peter Hribar, lastnik Kofetarice, se ta med svojimi 'sestrami' v Narodni galeriji dobro počuti. »Slika ima veliko vrednost. Ko to rečem, ne mislim materialne, ampak umetniško in duhovno vrednost, kar šteje mnogo več kot pa denar.«

Ali kot je povedal dr. Andrej Smrekar: »Ob pomembnih slikah se vedno spletajo zgodbe, ki imajo za svoj nastanek specifične razloge. Zbiralci so običajno strastni ljudje in jim zelo veliko pomeni vsak detajl, povezan s sliko, in ga poskušajo razložiti.« Del tančice okrog Kofetarice Ivane Kobilce je tako odstrt, glede na to, da letos obeležujemo tudi 90. obletnico smrti te velike slovenske slikarke, smo lahko prepričani, da se bo o Ivani Kobilci in njenem življenju in delu še pisalo in govorilo.