Posilstvo

Denar in rit sta za skrit', 2. del

»Hčerkino trpljenje je trajalo kar osem let. Takrat pa je šla pod vlak, ker ni več mogla zdržati pod težo lastnih bremen. Ne morem povedati, kako nas je smrt po eni strani potrla, po drugi strani pa sem globoko v sebi začutila veliko olajšanje. In prav tega, slednjega, se še danes sramujem. Sama sebi se včasih gnusim, kako sem mogla, da sem ob smrti lastne hčerke lahko rekla, hvala bogu, pa je končno našla mir.«

Življenje pa je Tatjanco in njene teplo še naprej. Po tistem, ko se je njihov bližnji sosed zapletel v hude spore z gostilničarjem, so mu nepridipravi neko noč med senene kopice v kozolcu podtaknili gorečo gobo. Do jutra so se zublji preselili tudi k Tatjanci. Uničili so streho, pod njo pa je zgorelo praktično vse, kar je bilo kaj vrednega.

»Postavili smo leseno barako, kamor smo se začasno namestili. Tisto leto je bila druga polovica avgusta že zelo jesenska, zeblo nas je in močni nalivi, ki jim ni bilo videti konca, so nas močili skozi razpoke, ki so zijale med deskami. Spominjam se, kako se mi je v želodcu nabirala pajčevina, ko sem z lačnimi očmi prežala na zidarje, bodo pustili v loncu kaj hrane ali ne. Običajno niso, vzeli so še kos kruha in z njim 'pomazali', čeprav so točno vedeli, da za nas, domače, zato ne bo nič ostalo. Najbolj se mi je tožilo po kopalnici, pa ne vem, zakaj. Toliko časa sem, kot kaže, jamrala, da je sestra Rozika prosila nekega znanca, da je šel po ploščice v Trst. Še danes jih imam: so v zelenih, travnatih odtenkih, sem in tja so na njih tudi rožice. Prav zaljubila sem se vanje! Potem mi je sestra kupila še kad in drugo opremo, tako da je bila kopalnica prva, ki je bila obnovljena. Z vseh koncev in krajev so nam dobri ljudje pripeljali pohištvo, da smo se lahko preselili že pred prvim novembrom. Jokala sem kot dež, ko sem lahko ponovno spala pod varno streho. Sreča je postala popolna, ko naslednjo pomlad, med oranjem njive, mož najde še poročni prstan, ki sem ga izgubila. Odnesla sem ga k župniku, da ga mi je ponovno blagoslovil, šele potem sem ga nataknila nazaj na prstanec,« razpreda svoje misli Tatjanca.

Denar za fasado pa so zbirali kar na poroki sosedove hčerke. Precej se je nabralo. A to ni bilo tisto najpomembnejše, kar ji je s te poroke ostalo v spominu.

»Skupaj z godci, ki so igrali, je prišla tudi ciganka, ki je vsem, ki so to želeli, 'šlogala' z dlani. Ljudje so ga že malo popili in so ji z veseljem molili dlani pod nos. Prerokovanja sem se že od nekdaj bala, zato sem raje obsedela za mizo in se pogovarjala z nevestino taščo. Kar naenkrat pa ciganka vstane in v mikrofon pove neki datum rojstva, ter doda, da bo ženska, ki je rojena na ta dan, čez devet mesecev zibala. Od presenečenja sem zazijala. Številke so se ujemale z mojimi, a ker sem imela že skoraj 47 let, sem vedela, da se mi nosečnost ne more zgoditi. Pa tudi z možem sva bolj poredko spala skupaj. Naneslo je, da sem čez nekaj dni šla v Ljubljano, na pregled, ker me je že nekaj časa zbadalo pod lopaticami. Vračala sem se z zadnjim avtobusom, šofer, ki sem ga poznala le na videz, pa mi predlaga, da me lahko zapelje do doma, če hočem. Prikimala sem, saj sem bila od celodnevnega čakanja, da na Polikliniki pridem na vrsto, utrujena in tudi lačna. Pa zapelji, mu rečem, ti bom dala sveža jajčka za lon. In me je res zapeljal. Le da je avtobus ustavil na stranski cesti, me – na pol dremajočo – zvalil na tla in se nato spravil name. Usta mi je pokril z dlanjo, si potegnil hlače dol in prej preden sem se začela zavedati, kaj se dogaja, me je posilil. Hitro je končal, se oblekel, ter mi zagrozil, da me bo ubil, če bom komu povedala. Bila sem v šoku, tresla sem se od strahu, ko me je brez milosti porinil z avtobusa, ga obrnil in odpeljal nazaj po isti poti, kot sva prišla. Obsedela sem v travi, zdelo se mi je, da neznosno smrdim po moških izločkih. Molila sem, da bi Jože že spal, da me ne bi videl takšne. Po tihem sem se izmuznila v kopalnico, si natočila polno kad vode in se potopila vanjo. Vse, kar sem imela oblečeno, sem zavila v papir in zjutraj vrgla v peč. Niti pomislila nisem, da bi imelo posilstvo kakšne posledice, a ravno to se je zgodilo. Zanosila sem! Kakšna sramota! Bližala sem se petdesetemu letu, zato so se ljudje iz mene norčevali, iz moža pa tudi. Ne, ne, nisem mu povedala, kaj se mi je zgodilo. Kaj bi s tem dosegla? Nič. Življenje bi uničila še njemu. Samo sestri sem se zaupala. Tudi ona je menila, da je bolje, da skrivnost obdržim zase.«

»Zakaj pa ste se odločili, da jo poveste meni?« me je zanimalo.

Sestri sta se spogledali, potem pa Rozika odgovori v imenu obeh: »'Samo zato, da bo tisti šofer tole prebral, pa da bo vedel, da sva ga obe prekleli zaradi tega, kar je storil. Veva, da je še živ, in naj pred smrtjo vsaj malo trpi, hudič sakramenski!«

Tatjanci se je bilo najteže navaditi na novorojeno hčerko. Bila je zlat otrok, Jože jo je imel od vseh otrok najraje. Kamorkoli je šel, jo je vzel s seboj, če so se iz njega na vasi norčevali, češ da bi bil že čas, da ima 'štacuno' zaprto, je le zamahnil z roko, pa še ponosen je bil.

»Meni pa se je paralo srce, ko sem otroka pogledala! Tresla sem se od strahu, da bo Urška postajala podobna svojemu zločinskemu očetu, a se to ni zgodilo. Hvala Bogu. Bila je zelo pridna, tudi pametna, srednjo medicinsko šolo je končala z odliko, potem se je vpisala še na fakulteto, danes je fizioterapevtka in vsi jo zelo cenijo.«

»Pa ste ji kdaj povedali, čigava v resnici je?«

»Sem, seveda sem,« je odločno nadaljevala Tatjanca. »A sem počakala, da je mož umrl, ker nisem želela, da bi mu hči karkoli izklepetala. Mož ni bil čisto nič kriv, prav je, da se je od tega sveta poslovil srečen in zadovoljen med svojimi najdražjimi. Urška mu je vse do zadnjega stregla, držala ga je za roko, ko se je poslavljal, in obe s sestro sva jokali, ko sva ju gledali. Bila sem vesela, ko sem videla, da je Urška sprejela resnico zelo mirno, brez večjih stresov. Le za ime človeka, ki mi je storil silo, ni želela slišati. Rekla je le, naj crkne. Ona je imela v Jožetu najboljšega očeta na svetu. Tudi meni ni dovolila, da bi me bilo sram. Prepričala me je, da nisem bila čisto nič kriva, kar je bilo sicer res, a sem se vseeno vsa leta po tistem dogodku na skrivaj žrla. Hči me je potolažila, da se takšna posilstva celo znotraj družine dogajajo tudi danes, pa ženske molčijo, ker vedo, da jim ne bo nihče pomagal. Če bi izdale skrivnost, pa sploh ne. Najbolj me je pretresla usoda njene sodelavke. Z možem sta nekaj časa živela pri njegovih starših v dvosobnem stanovanju in nekoč, ko je bil mož dlje časa odsoten, jo je posilil tast ...«

Ob koncu dolge zgodbe, ki nam je kdaj pa kdaj vsem trem priklicala solze v oči, sem Tatjanco vprašala, kako živi danes. Povedala je, da še vedno skrbi sama zase, včasih se odpravi tudi k sinu invalidu, da mu kaj skuha. Le noge jo malo težje nosijo kot nekoč. Redi pujska, sosed ji vsako pomlad zorje njivo, kjer zasadi krompir. Ne more biti brez dela. Veliko časa prebije pred televizijo, najraje spremlja politiko na tretjem programu televizije. Ko posluša poslance, jih pogosto pošilja v tri krasne, obenem pa se sprašuje, kako je to mogoče, da lahko politika normalnega človeka spremeni v takšno kreaturo brez lastne pameti.

(Konec)