Srkanje vitamina D

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Rekreacija / / 09:40

Ferate v Glinščici (395 m) – Dolina Glinščice nad Trstom nudi vrsto možnosti za aktivno preživljanje prostega časa v naravi: plezanje, feratanje, planinarjenje, kolesarjenje …

Ko si zaželiš toplih poletnih temperatur, sonca in razgleda na morje, je več kot primerna smer poti – via Glinščica oz. Val Rosandra.

Dolina Glinščica je znan obmorski raj za športne plezalce, saj v 20 sektorjih najdemo več kot 400 plezalnih smeri, od najlažjih pa vse tja do VIII. težavnostne stopnje. Dolina je bila in je še vedno poligon za trening tržaških plezalcev, med katerimi je bil najbolj znan Emilio Comici, rojen na začetku 20. stoletja in ustanovitelj Državne šole plezanja v Glinščici, ki deluje še danes. Na vrhu t. i. Comicijevega turna je njegov spomenik in danes ga bomo opazovali z druge strani. Danes bomo preplezali vse tri ferate, ki so v Glinščici. Začeli bomo na zahodni strani, v Čičkovi steni, kjer sta ferati Zimska roža/Rose d'Inverno in Nos/Naso, ter nadaljevali v najdaljšo, prečno ferato Bruno Biondi.

Primorsko avtocesto zapustimo na izvozu za Kozino in v križišču nadaljujemo v smeri Krvavega Potoka, kjer kmalu prečimo državno mejo. Nadaljujemo skozi vas Pesek/Pese. Kmalu na levi strani zagledamo smerokaz za Val Rosandro/Glinščico, zavijemo ostro levo in nadaljujemo do vasi San Lorenzo/Jezero, kjer lahko parkiramo na enem od parkirišč. Predlagam parkirišče takoj za vasjo, na levi strani, kjer je tudi nekaj metrov oddaljena razgledna točka, s katere je čudovit razgled na Tržaški zaliv. Po cesti se sprehodimo mimo odcepa ferate Bruno Biondi, še približno 500 metrov in smo pri potki, ki nas pripelje pod steno in do vstopa v Zimsko rožo, ki se začne z lestvijo. Možnost je tudi, da se lestvi izognemo, saj desno od nje poteka jeklenica, ki nas prav tako pripelje do vrha lestve. Res pa je, da je treba malce poplezati prosto. Na vrhu smer zavije levo, nato desno, čez gladke stene, kjer je treba malce poplezati na trenje. Smo na prvi polici, kmalu še na drugi, ki nas preko strmega vršnega dela pripelje do vrha stene. Po tem delu se spustimo do police in zavijemo levo navzdol v ferato Nos, ki pa je težja, sploh če se po njej sestopa. Na dnu sem rekla: »Kratko in sladko!« Po spodnji stezi nadaljujemo desno do vstopa v ferato Bruno Biondi, ki je najdaljša in tudi najtežja. Vstopimo v smer, gibljemo se od leve proti desni. Kmalu smo na povsem gladkih skalah, kjer plezamo na trenje. Sledi direkten vertikalen vzpon in v tem delu ferate smo tudi najvišje nad tlemi oz. je ta del ferate najvišji. Moč v rokah je nujna, saj se gibljemo navzgor in navzdol. Jeklenice so, tipično italijansko, na nekaterih delih zelo ohlapne, kar zahteva še večjo moč v rokah. Jeklenica nas pripelje skoraj do vrha stene, kamor se, eventualno, lahko tudi umaknemo. Ko dosežemo klopco, si lahko privoščimo malce počitka. Nadaljujemo s plezanjem in kmalu dosežemo atraktiven, vertikalen spust, kjer so stopi minimalni. Po tem spustu se ferata vse bolj približuje poti, ki poteka spodaj. Ponekod je le malce nad tlemi. Konstantna višina se zaključi na vstopu, ko sestopimo v gozd.

Za ferate v Glinščici je nujna uporaba čelade, plezalnega pasu, samovarovalnega kompleta, feratarskih rokavic in dodatne plezalne vrvi z vponko.

Idealen, sončen dan je bil.

Nadmorska višina: 395 m
Višinska razlika: 75 m
Trajanje: vse cca. 3 ure in 30 minut
Zahtevnost: 5 / 5