Epopeja s srečnim koncem

Dejanovo popotovanje na grški Atos (2)

Dejan razloži, da na Atosu ni žensk. Tako ali drugače. »Za ženske je Atos prepovedan že od leta 1045, ko je bizantinski cesar Konstantin IX Monomah prepovedal dostop ženskam. Paradoks: molijo pa k Mariji.«

Ni žensk, so pa mačke in kokoši

Kombinacija koptskega odnosa do votlin in asketizma starega krščanstva je tisto, kar dela Atos še danes takšnega, kot je: center kontemplacije, meditacije, samooskrbnega vegetarijanskega življenja ob morju in v tišini. »Večinoma so vegetarijanci, če že jedo ribe, potem bolj ob praznikih. Zemlja je namreč idealna za samooskrbo. Kar velja za ženske, velja tudi za živali. Imajo samo kokoši in mačke. Prve nesejo jajca, druge lovijo miši. Če jedo jajca, torej niso vegani. Jedo pa zelo malo – enkrat, morda dvakrat na dan. Zanimivo je tudi, da med obedom eden od njih bere psalme iz Stare zaveze. Izbere jih sam – in ko preneha z branjem, vsi nehajo jesti. Načeloma so ti psalmi kratki, tako da za neko uživanje v hrani ni časa. A njihova hrana ima izjemen okus, za kar so verjetno odgovorni sonce, stara semena in z rokami obdelana zemlja.«

Govorijo bolj malo

Ko pa že spregovorijo, pravi Dejan, je prisotnega veliko humorja, dinamike. »Njihova glavna oblika komunikacije, druženja so nočne liturgije. Prepevajo izjemno dobro. In za to njihovo petje pravijo, da gre v srce mimo možganov; da zdravi dušo, če se tako izrazim. Liturgije lahko trajajo tudi štiri ure – ali celo dvanajst, odvisno so tega, ali gre za običajen dan ali praznik. Presenetilo me je pa še nekaj, kar je v svoji knjigi omenjal tudi Kyriacos: da so si sposobni pošiljati tako imenovano mavrično energijo. Že v knjigi veliko piše, ampak tam je pa sploh ogromno zapisanega o tej energiji. Vsi po vrsti izvajajo posebno stanje 'apathia', s katerim presežejo osebne želje skozi nenehno molitev. S tem se očistijo Ega in sebe predajo Bogu. Zato so oblečeni v črno. Čakajo edino smrt, življenju so se odrekli.«

Bogastvo polotoka Atos

Za Atos trdijo, da se lahko Vatikan – tako po bogastvu kot po shranjenem – skrije pred njim. Očetom je uspelo, da so z diplomacijo dosegli, da se jih večina vojn ni dotaknila. Dejan je imel priložnost in je v samostanu Iviron iz leta 980 držal v rokah nekaj resnično starih artefaktov. »Seveda večina romarjev ob stiku z vsem tem reagira s poljubi, poklekne; jaz pa sem – z rahlo ekstremnim, rahlo novinarskim pristopom – pa sem vse skupaj preveril: ali je ali ni.«

Zanimivo je, da mu je Gerontas Ierotheos, ki ga je na Atosu sprejel prvi, vse to dovolil. Celo fotografiral je lahko, kar je sicer strogo prepovedano. »V sobi me je pustil z besedami, da so ljudje, kot sem jaz, nekaj drugega kot večina romarjev, ki jih obiščejo. Klečeplazijo, poljubljajo halje, patri jih blagoslavljajo, ko pa se vrnejo v realni svet – uporabil je besedo 'gnjavijo' – svoje žene in otroke. Nisem mogel verjeti, da je res to rekel, in sem ga vprašal, če sem ga prav razumel. In je ponovil. V angleščini. Je namreč Avstralec.«

(Nadaljevanje prihodnjič)