Morje bolj modro, hiše drugačne, vrstniki pa enaki kot doma

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 10. april 2016 / 11:05

Skupina nizozemskih petnajstletnikov je teden dni preživela pri vrstnikih v Radovljici. Navdušeni so bili nad Bledom, Ljubljano, Škocjanskimi jamami in Piranom, od koder se odpira pogled na modro morje ter ponuja razgled vse tja do sosednjih Italije in Hrvaške.

Konec prejšnjega meseca je teden dni s slovenskimi vrstniki z Osnovne šole A. T. Linharta preživela skupina dijakov iz nizozemske srednje šole (Lentiz Groen van Prinstererlyceum Vlaardingen) iz Vlaardingena, mesta z okoli 30 tisoč prebivalci, nekaj deset kilometrov oddaljenega od milijonskega Rotterdama. Sodelovanje med šolama traja že deset let. »Najprej smo si napisali predstavitvena pisma in nato izbrali vsak svojega prijatelja, ki je v času obiska v Radovljici stanoval pri nas doma. Nato smo do njihovega prihoda v Radovljici komunicirali prek družbenih omrežij in se zdaj spoznali še v živo,« so povedali devetošolci Aiden Franko, Oskar Šubic in Valentin Dowhyj prejšnji četrtek, dan preden so se nizozemski kolegi po tednu dni obiska v Sloveniji odpravili nazaj domov.

Prevzel jih je pogled na gore

»Ves čas fotografirajo gore,« se je široko nasmehnil Valentin, vajen pogleda na zasnežene hribe v okolici domačega kraja. »Kako dan ne, narava je čudovito lepa. In hiše velike. Pri nas živimo v manjših vrstnih hišah, povsod se peljemo s kolesom ali javnim prevozom, v Ljubnem, kjer živim ta teden, pa si popolnoma odvisen od avtomobila,« je na to odvrnila Lisanne Doot, ki je teden dni preživela v gostiteljski družini na vasi. »Arhitektura je pri nas bolj moderna, pri vas pa je lepša narava,« je pristavila njena kolegica Jaline van Hartingsveldt, Fanbic Vredensbregt pa je bil očaran nad razgledom, ki se jim je ponujal v Piranu: modro morje, v daljavi pa Trst v Italiji in hrvaška obala. Da so si mladi podobni v obeh državah, so se strinjali vsi sogovorniki.

Nova prijateljstva

»Všeč mi je njihov skromen pristop, vsi so pripravljeni pomagati, pogovarjamo se lahko o čemerkoli,« je povedal Aiden Franko. »In – nisem vedel, da mi gre pogovor v angleščini tako tekoče. Zdaj se zares veselim, da gremo tudi mi na na Nizozemsko.« Tudi Oskar Šubic se veseli odhoda tja in še enega tedna z novimi prijatelji. »Prebral sem pisma, ki so jih napisali, in izbral fanta, ki sta mu tako kot meni všeč fizika in kemija ter se tako kot jaz zanima za aerodinamiko. Že na dan njegovega prihoda smo se z družino popoldan odpravili v Planico. Neznansko mu je bilo všeč, ko smo se povzpeli na letalnico. Rekel je, da še nikoli v življenju v enem dnevu ni peš premagal takšne višinske razlike! Na poti nazaj so šli v Ratečah za občutek obrnit v Italijo, v torek pa smo ga na Pokljuki postavili na smuči.«

Kolo ni statusni simbol

Aljaž Lavtižar je bil na izmenjavi pred dvema letoma. »Na Nizozemskem sem užival, čeprav je tam vse drugače kot pri nas, od hrane do tempa življenja. Najbolj mi je ostalo v spominu to, da se nič ne postavljajo s svojimi kolesi, ki jih ves čas uporabljajo. Pravzaprav je tam ravno obratno kot pri nas, največja zvezda je tisti, ki ima najbolj zdelanega. Jaz sem se na primer vozil z biciklom, ki je bil tako rekoč brez zavor,« se nasmeji Aljaž, ki pravi, da je Nizozemska odlična izkušnja tudi zato, ker v pogovoru z vrstniki ugotoviš, da ti gre angleščina v vsakdanjem življenju bistveno bolje, kot si si predstavljal.

Valentin Dowhyj je 'svojega' gosta peljal na Brezje. »Dobro smo se ujeli, ko je bil pri nas, in ker je povedal, da je zelo veren, smo ga za eno popoldne peljali na Brezje, kjer mu je bilo všeč. Jaz pa sem predvsem užival v skupnem druženju, vsak večer smo se namreč vsi iz skupine spontano dobili v eni od radovljiških kavarn ter tako zaključili dan. Podobno se mladi v večjih prijateljskih skupinah družijo tudi v Argentini, od koder prihaja moja družina, pri nas v Sloveniji pa se žal dobivamo bolj po dva, trije skupaj.«

Deset let sodelovanja

Kot je povedala Elze van Eijk, pomočnica vodje dvojezičnega programa nizozemske šole, ki je tokrat skupaj s kolegom Joostom Goederondom, profesorjem geografije, spremljala skupino dijakov v Slovenijo, se je sodelovanje med šolama začelo pred desetimi leti v okviru enega od Commeniusovih projektov. »Navezali smo stike in ugotovili, da si ustrezamo; prijateljstvo traja že deset let. Učiteljici Jana Kunčič in Tanja Resman Tomše sta predani temu sodelovanju, pa tudi mi bi storili vse, kar je v naših močeh, da vezi ohranimo. Na naši šoli imamo tradicijo sodelovanja s šolami v tujini, zavedamo se, kako pomembna so tovrstna druženja z vrstniki v kulturah, ki so drugačne, kot je naša. Drug drugega spoznamo in si zaupamo. V Radovljico vedno radi prihajamo, mnogi otroci ostanejo povezani in se celo kasneje obiskujejo z družinami. Staršem na Nizozemskem vedno povem, da je Slovenija dežela, ki je zelo drugačna od naše, a tudi zelo zelo varna, njihovi otroci pa pri vas brez izjeme toplo sprejeti. Tudi letos je bilo tako. Veste, da imajo naše telefonske številke z navodilom, da nas lahko kadarkoli, res ob katerikoli uri dneva, tudi ponoči, pokličejo, pa nas ves teden niti eden od otrok ni potreboval?«

Pogovor steče brez težav

Jana Kunčič, učiteljica angleščine na radovljiški osnovni šoli, poudarja, da je izkušnja za učence pomembna tudi z vidika funkcionalne rabe tujega jezika. »V tednu dni intenzivnega druženja z vrstniki z nizozemske ugotovijo, da so sposobni tekočega komuniciranja v angleščini, kar jim daje določeno samozavest. Na nek način v tem času tudi odrastejo, postanejo samostojnejši in ob srečanju z drugo kulturo razmišljajo širše, so bolj odprti. To pa so izkušnje, ki ostanejo za vse življenje.«