Spet sama

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 9. april 2016 / 10:29

Kot levinja, 3. del

»Še vedno smo bile prepuščene same sebi, na srečo smo mamo videle bolj poredko, na vasi so celo govorili, da sta se z ''duhovnikom za zveri'' vpisala v neko sekto. Brigalo me je, hrepenela sem le po miru! Sestri Miri so na zdravniškem pregledu ob nastopu službe odkrili, da ima v srcu luknjo. Takrat sem šele razumela, zakaj je bila zmeraj tako počasna in zakaj ni nikoli marala telovadbe ...«

Ko je Vida ugotovila, da zaradi težav s srcem sestra Mira ne bo mogla iti v službo, se je sama pri sebi odločila, da ji bo pomagala pri študiju. Napisali sta prošnjo za štipendijo, prav po otroško sta se veselili svetle prihodnosti, ki bo dekletom pomagala, da bodo zlezla na zeleno vejo. Potem pa je sledil šok. »Za republiško štipendijo Mira ni bila primerna, saj smo menda imeli preveč dohodkov, pravzaprav preveč premoženja. Bila sem prepričana, da so nas s kom zamenjali, pa je gospa na CSD-ju dejala, da ne. Iz njenih ust sem prvič slišala, da ima mama 'premoženje', pokojni oče pa tudi. Mama je bila v resnici lastnica travnika in gozda, a kaj, ko ni bilo ne eno ne drugo nič vredno. Človeku, ki je kmetijo kupil na dražbi, se niti sanjalo ni, da je z njegovo lastnino kaj narobe. Po skoraj pol leta smo kupo­prodajno pogodbo tudi overili, a kaj, ko sem medtem že prav toliko mesecev s težavo plačevala Mirino bivanje v študentskem domu. Očetovega premoženja pa se je polastila občina, resnici na ljubo moram reči, da nevede, na mestu naše 'prvorazredne' parcele se je bohotila divja deponija, kamor so vaščani dovažali različno šaro. Šele čez nekaj časa, ko se je zamenjal župan, nam je občina nakazala odškodnino, s katero pa smo lahko plačali le za pol leta najemnine za študentski dom. A tudi ta zgodba se je po štirih letih zaključila, Mira je v roku diplomirala, dobila službo, se zaposlila in mi potem nekaj malega denarja vsak mesec vračala. Ko se je poročila, je njen partner ugotovil, da sem sama 'kriva', če sem jo štipendirala, in je sestri prepovedal, da mi še kaj daje. Nisem se čisto nič prepirala, le prizadelo me je. Konec koncev sem morala skrbeti še za mlajšo sestro, ki pa mi je zbezljala po svoje, z nobeno grožnjo, z nobeno prošnjo je nisem mogla pripraviti do tega, da bi hodila v šolo. Raje se je potepala, počela je še kup drugih neumnosti, za mnoge vem, če ne drugače, od socialne delavke, ki jo je imela na skrbi. S to socialno delavko sem imela srečo, saj je bila zelo dobrega srca in je pomagala več, kot je bilo v njenih pristojnostih. Sama sem bila brez denarja, brez prave izobrazbe, brez človeka, ki bi me razumel, zvečer stisnil k sebi in mi pogrel dušo in telo. Stara sem bila že trideset let, ko sem spoznala Marjana. Osmi marec sem s še nekaj sodelavkami praznovala na Joštu nad Kranjem. Beseda je dala besedo in gruča fantov, ki je prišla malo pred nami, se je pridružila naši mizi. Eden mi je pomignil in mi rekel, da bi bilo dobro, če me kdo od njih nazaj grede vtakne v žep, da me ne bo odnesel veter. Bila sem zelo drobna, nasmejala sem se mu in očitno ga je moj veseli obraz prevzel, prisedel je in potem sva se družila vse do poznega popoldneva, ko me je res pospremil tudi v dolino. Všeč mi je bilo, ker ni popil več kot enega piva. Moških, ki so se nalivali, zaradi bridkih družinskih izkušenj nisem marala. Z Marjanom sva se začela družiti, v moje življenje je prinesel nemalo sonca in dobre volje. Tudi zanj ni bilo rožnato. Bil je poročen, imel je sina, žena pa je imela hudo bolezen – multiplo sklerozo. Pogosto ga ni niti poznala, negoval jo je kot otroka. Ni imel srca, da bi se ločil od nje. Upala sem, da bova lahko zaživela skupaj, a je trajalo še več kot pet let, preden se je to zgodilo. Rodili so se nama trije otroci, pogosto sem skrbela tudi za njegovega sina, ki me je imel in me ima še danes zelo rad. Ko je bila Marjanova žena že tako nebogljena, da je ni mogel negovati sam, jo je dal v dom. Tudi jaz sem jo vse do zadnjega hodila obiskovat, mislila je, da sem njena sestra, pustila sem jo v tej veri, kaj sem pa hotela?«

Vida je z Marjanovo pomočjo končno kupila lastno stanovanje, ki je bilo dovolj veliko zanju in vse štiri otroke. Nazadnje sta vzela v najem še garsonjero, prebili so steno, da je imel Marjanov sin, ki je obiskoval že srednjo šolo, kotiček zase.

»Naša sreča je trajala malo več kot sedem let. Potem je začel Marjan tarnati, da ga boli glava. Ker ni in ni šel k zdravniku, je bilo takrat, ko smo ga odpeljali v bolnišnico, malodane prepozno. Še isti dan so mu izrezali tumor, kazalo je, da bom ostala brez partnerja, otroci pa brez očeta. Bila sem povsem na tleh, poklicala sem sestro Miro, ali lahko pride k meni, a je bila ravno noseča, pa ji mož ni pustil. Tako in tako ni bil srečen, če je izvedel, da sva se kdaj – na skrivaj – družili. Da bi bile težave še večje, je Marjan tik pred odhodom v bolnišnico menjal službo. V stari je dal odpoved, v novi še ni bil sprejet. Obtičal je nekje vmes, tako da smo se dva ali tri mesece morali preživljati le z mojo porodniško, ki pa res ni bila kaj prida. Za povrh so začeli na naša vrata trkati upniki, ki jih je moja najmlajša sestra opetnajstila za to in ono. Nekateri med njimi so mi celo grozili in niti dojenček, ki sem ga imela v naročju, jih ni odvrnil od tega, da mi ne bi s pestjo mahali tik pred nosom. Marjan je sicer potem prišel domov, a je bil kot nebogljena rožica. Potreboval je mir, kar pa ga pri treh majhnih otrocih ni bilo. S sinom sta zamenjala prostore, ni šlo drugače. Potem sem še jaz omedlela, ker sem bila preveč obremenjena s skrbmi, pa še jedla sem premalo. Na srečo sem imela dobro sodelavko, ki me je ravno takrat obiskala in me našla na tleh, okoli mene pa so se kobacali jokajoči otroci. Zavihala je rokave in v stanovanju naredila malo reda. Ko sem videla, da je vsa bremena vzela na svoje rame, in to z lahkoto, sem se zrušila in doživela neke vrste živčni zlom. Moja preteklost je prišla za mano in me hotela požreti. Imela sem napade panike, takrat sem komaj dihala, srce mi je razbijalo. Mož je jokal kot otrok, ko je videl, da mi ne more pomagati. Preveč slaboten je že bil. Njegov sin je imel ogromno učenja, nisem ga mogla še jaz obremenjevati. A deset dni, ko je bila pri meni sodelavka, je zadostovalo, da sem si malo opomogla. Tega, kar je takrat storila zame, ji ne bom nikoli pozabila. Večno ji bom hvaležna. Moževo okrevanje je trajalo in trajalo, tudi zdravniki niso bili najbolj zadovoljni. Neke noči je potem kar zaspal in se ni več prebudil. Nikogar ni bilo pri njem, saj je spal v garsonjeri – sam. Čeprav sem slutila, da se bo to zgodilo, je bila misel, da sem ostala sama, pošastna. Dobri ljudje, ki jih je spodbudila sodelavka, da so mi priskočili na pomoč, so poskrbeli za vse. Jaz nisem bila sposobna. Ker nisva bila poročena, nisem imela nobene dedne pravice. Še sreča, da je pokojnino po očetu dobil njegov sin, da si je z njo lahko pomagal pri študiju. Kakšno malenkost pa je, dobričina kot je, dal tudi za hrano. A usoda ni pozabila name. Kljub udarcem, ki mi jih je zadajala od rojstva naprej. Na pogreb je prišel eden od Marjanovih bratrancev, ki je hitro začutil našo stisko. Začel je prihajati, v oporo nam je, radi ga imamo. Zavedam se, da življenje teče naprej, morda bo ta bratranec kdaj pri nas tudi ostal. Ne vem. Ničesar ne vem. Želim si le, da se ne bi počutila tako preklemansko staro in izžeto. Samo poglejte moje otroke! Kot knedeljčki so! Ne vem, po kom so tako lepi in okrogli!«

(Konec)