Butalci, integralna izdaja

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 4. april 2016 / 07:52

»Butalci so imeli masten gnoj; ni čudo, da jim je koruza rasla in plenjala, kakor drugod nikjer nikoli. Pa se zgodi, da se jim medved privadi v koruzo in je spak noč za nočjo prihajal in se valjal po njej. Škoda gromozanska! Zdaj je župan hitro vzdignil ogled in svetovalci so videli in spoznali, da to ni po pravici. In so zbrali može, da gredo nad medveda. Štirje so bili, pa je vsak štel za poldrugega. / Gredo, pridejo do brloga. Imeli so s sabo vrv, navežejo Figarjevega Jernača, nočnega čuvaja, in ga spuste noter, če je medved v brlogu. Res, medved je bil v brlogu. Pa se je reč tako zasukala, da je medved prej zagledal Jernača, kakor Jernač medveda, in medved, mrcina, tof po Jernaču, da je Jernaču odletela glava. / Možje zunaj so čutili, da je ruknila vrv, jo potegnejo vun, glej vrabca: Jernač brez glave! Prično se pričkati, ali jo je imel ali ne, ko so ga spustili v brlog, ta je rekel tako, ta drugače, nazadnje niso vedeli, kaj je res. Pa je eden skočil k Jernačevi ženi. ,Neža, čuj, tvoj človek ali je imel glavo ali ne, ko je davi šel z nami?' / ,Moj? Če je imel glavo? Imel, imel! Saj je sinoči še ure pel skoznjo.'« (Str. 102)

Naslov gornje zgodbe je Jernač brez glave. Po letu prve objave (Tolovaj Mataj, 1917) je to prva od butalskih zgodb, vendar doslej ni bila uvrščana v knjižne izdaje z naslovom Butalci. Je pa prototipsko butalska. Dr. Barbara Simoniti, urednica doslej najbolj celovite izdaje Butalcev (v zbirki Kondor, že 350. zvezek!), jih uvršča v literarni žanr »nonsensa«. Tega pa je definiral prof. Wim Tigges (Leiden, 1988): »Za literarni nonsens so značilne štiri bistvene prvine: nerazrešena napetost med prisotnostjo in odsotnostjo pomena, pomanjkanje čustvene vpletenosti, igriv prikaz ter poudarek, izrazitejši kakor v kateri koli drugi vrsti literature, na njegovi besedni naravi.« Simonitijeva razloži Butalce kot najbolj izrazit primer tega žanra v slovenski književnosti; v svetovni veljajo za takšne legendarne Aličine dogodivščine v čudežni deželi (Lewis Carrol, 1865). Ironija slovenske literarne zgodovine pa je v tem, da Butalcev ni jemala resno, sploh jih ni obravnavala, češ da ne sodijo v »pravo«, »resno« literaturo. V slovenski literarni kanon jih uvršča šele ta integralna izdaja. Ko jih človek v svojih zrelejših letih še enkrat prebere, vidi, da so Butalci genialna in stilsko sijajna »analiza« slovenskih nravi in eno najboljših del slovenske književnosti. Priporočam v novo branje!