Petinštirideset poti v Latinsko Ameriko

Trideset let, petinštirideset in en intervju na več kot štiristo straneh knjige s preprostim naslovom Intervjuji, Latinska Amerika skozi pogovore. Kranjčan Marko Jenšterle je velik zaljubljenec v ta del sveta, v tamkajšnje ljudi in njihovo kulturo. Pogovarjal se je z glasbeniki, literati, ustvarjalci s področja filma in gledališča, med intervjuvanci pa najdemo tudi nobelovce, ministre in celo čilsko gejšo.

Ljubljana – Doslej peta knjiga v tridesetletnem novinarskem in publicističnem opusu Marka Jenšterleta, ki je prejšnji teden izšla pri Založbi Umco, ima tudi vznemirljiv namig – Od Allena Ginsberga do Maria Vargasa Llose. Prvi je ameriški pesnik, legendarni glasnik beatniške generacije, drugi perujski pisatelj, ki je leta 2010 prejel tudi Nobelovo nagrado za književnost. »Le prvi od intervjujev, ki so nastajali od leta 1986 do danes, ne sodi na področje Latinske Amerike, a je z njo vseeno povezan, saj mi je v njem Allen Ginsberg napovedal svoj odhod v Nikaragvo, kjer je bila takrat sandinistična revolucija na svojem vrhuncu,« pove Jenšterle, ki je intervjuje v knjigo razvrstil po kronološkem zaporedju do zadnjega z Vargasom Lloso, ki ga je naredil in objavil jeseni 2014. Intervjuje, objavljeni so bili v različnih medijih – od Teleksa in različnih Delovih rubrik in izdaj, Dnevnika, več glasbenih revij, v zadnjih letih pa tudi v Gorenjskem glasu – je vsa ta leta skrbno spravljal 'v škatlo' in po njegovih besedah je zdaj napočil pravi čas, da jih izda na enem mestu v knjigi.

V knjigi se tako zvrstijo mnoga svetovno znana imena, literati Ernesto Sabato, Zoe Valdes, Mario Benedetti, Sergio Ramirez, Ernesto Cardenal, Isabel Allende, pisateljici slovenskih korenin Vlady Kociancich in Alejandra Laurencich …, glasbeniki Lila Downs, Mercedes Sosa, Ariel Ramirez, Caetano Veloso, Omara Portuondo, Gilberto Gil … in drugi ljudje iz sveta umetnosti, ki v pogovorih razkrivajo lastne umetniške poti, nam ob tem predstavljajo pisano kulturno raznolikost Latinske Amerike, pozornemu bralcu pa odstrejo tudi marsikakšno skrivnost o življenju v tem delu sveta. Le manjši del intervjujev je bil naročen, saj je Jenšterle sogovornike iskal iz lastnih vzgibov in, kot pravi, je včasih 'krvavi pot potil', da je prišel do njih. »Intervjuje sem delal tako na delovnih potovanjih v Latinsko Ameriko kot v času dopustov z družino. Ko so punce ležale na plaži, sem jaz lovil, se dogovarjal in pogovarjal s temi ljudmi,« v duhovitem tonu dodaja Marko. Pri tem je pogosto – preden je prišel do intervjuvanca – spoznal večji del njihovega sorodstva, sodelavcev, agentov, tajnic in seveda prijateljev. »Ti so zelo pomembni in odprejo marsikatera vrata, ki bi sicer ostala zaprta. Vargasa Lloso sem 'oblegal' vsaj deset let. Ko sem aprila 2014 končno dobil termin za pogovor v septembru, sem intervju naredil po telefonu med dopustom na grškem Samosu.«

Če bi ostal v novinarstvu, po končanem študiju je deset let delal na Delu, od tega dve leti kot dopisnik Dela in Tanjuga iz Buenos Airesa, po vrnitvi pa se je zaposlil na Ministrstvu za kulturo, najbrž teh intervjujev in knjige ne bi bilo, saj mu je bilo iskanje sogovornikov vedno predvsem lasten izziv. »Pri tem predvsem ne smeš imeti kompleksa, da si iz majhne Slovenije, ali pa, da je naklada medija, kjer boš intervju objavil, za južnoameriške razmere zelo nizka,« poudarja Jenšterle in dodaja, da je bistveno poznati veliko in prave ljudi iz Latinske Amerike.

K vsakemu intervjuju je dodana fotografija, velik del pa je oplemeniten tudi s podpisom oziroma posvetilom intervjuvanca novinarju. Zadnji je v knjigo dodan pogovor z Markom Jenšterletom na temo njegovega uro in pol dolgega pogovora z velikim Gabrielom Garcío Márquezom. Ta več let pred smrtjo ni dajal intervjujev in Jenšterle je to spoštoval, saj pogovora ni niti snemal niti si delal zapiskov pri tem. Vsekakor pa mu je ostal v spominu – leta 2014 je o tem povedal za Gorenjski glas.

Kot je v besedi h knjižni izdaji zapisala Vesna Milek, so intervjuji Marka Jenšterleta nenavaden most med Slovenijo in Latinsko Ameriko, njenimi barvami, vonji in ikonami. Tega se je avtor držal tudi na predstavitvi v družbi znanega kubanskega ruma Bacardi v Cantini Mexicani v Ljubljani.