Strele ga umirjajo

Medtem ko hude nevihte in strele marsikomu vzbujajo nelagodje in tudi strah, se jih Dejan Košir, fotograf in lovec na nevihte iz Škofje Loke, vsakič znova razveseli. Še več – strele ga umirjajo. »To je nekaj najboljšega, neposreden stik z naravo.«

Neviht, grmenja in strel se še zlasti bojijo otroci, a Dejan Košir s Trnja pri Škofji Loki ni bil med njimi. Še dobro se spominja, kako je s starim očetom gledal strele. Grmenje mu je bilo nekaj najboljšega, pravi. V najstniških letih se je posvečal drugim stvarem, nakar je leta 2008 zanimanje za nevihte in strele znova začelo naraščati. Tako zelo, da je postal lovec na nevihte, ki v svoj fotografski objektiv najraje lovi strele.

Znanje o vremenskih pojavih je Dejan, po izobrazbi lesarski tehnik, dobil v različni literaturi, precej manj gradiva pa obstaja o fotografiranju strel in pravilni nastavitvi fotoaparata, zato se je tega bolj ali manj moral naučiti sam. Prav zato je na spletni strani društva Zevs, ki združuje ljubiteljske vremenoslovce, pred leti objavil vodnik za fotografiranje strel.

Ko je preveč nevarno, se umakne v avto

Najpogosteje jih v objektiv lovi na bližnjem Sorškem polju ter na Kranjskem in Mengeškem polju. Običajno sam, medtem ko se na daljše »ture« odpravi s Kamničanom Robijem Dolničarjem in Ljubljančanom Maticem Cankarjem. Lepe primerke strel jim ponujajo slovenska Istra, Tržaški zaliv, Furlanija - Julijska Krajina, Dravsko polje, Madžarska, vzhodna Avstrija … »Prevozili smo že več tisoč kilometrov, se pa včasih na pot odpravimo tudi zaman ali pa za eno samo fotografijo. V eni sezoni sem bil denimo sedemkrat zaman v Socerbu, pa čeprav je vse kazalo na razvoj večjih neviht in strel.«

Pred odhodom na lov na strele skuša s pomočjo vremenskih kart na spletu čim bolj natančno določiti, kje in kdaj bo dogajanje najbolj burno. Za dobre posnetke je sam ali z omenjenima kolegoma prebedel že marsikatero noč. »Zgodilo se je tudi že, da se je vremensko dogajanje, ki je bilo nakazano samo za popoldne, zavleklo v zgodnje jutro. Vedno imamo s seboj računalnik, na katerem spremljamo radarsko sliko, ki prikazuje razvoj nevihte, v pomoč pa nam je še nekaj drugih spletnih strani, še zlasti tista, ki prikazuje realno stanje udara strel, da vidimo, na kako širokem območju udarjajo. Ko je nevihta dovolj blizu, se pa to že vizualno da oceniti. Ko postane tako nevarno, da strele švigajo vsenaokrog, se umaknem v avto.« To je takrat, ko je med bliskom in gromom le še od tri do pet sekund. »Se je pa že zgodilo, da mi je strela udarila v avto. Bilo je na Mengeškem polju.« Fotoaparat ostane zunaj na stojalu, v vsakem primeru pa ga vedno sproža z daljincem, da ne pride do premikanja.

Najbolj nevarne so t. i. pozitivne strele, med ljudmi bolj poznane kot strele z jasnega, ki ne udarjajo navpično v zemljo, ampak v loku. »To pomeni, da iz nevihte na območju Ljubljane strela lahko udari tudi v Medvode ali Škofjo Loko.« Ob tem spomni na nesrečo, ko je »strela z jasnega« pred nekaj leti ubila nesrečnega sprehajalca na polju pri Svetem Duhu. Tudi Košir je bil s svojim fotoaparatom tisti dan tam, le dvesto metrov stran, a je prav zaradi nenehnega pojavljanja pozitivnih strel pospravil svojo opremo in šel domov, kmalu za tem pa je po radiu slišal tragično novico.

Privlačijo ga tudi tornadi

V Koširjevem arhivu se je doslej nabralo več kot tri tisoč fotografij strel. In katera mu je najljubša? »Nobena. Vsaka strela je po svoje enkratna, neponovljiva, jaz imam samo to srečo, da jo lahko zamrznem v času,« odvrne. Njegova prioriteta ostajajo strele, obenem v objektiv rad lovi nevihte in njihov razvoj, zdaj pa ga vedno bolj privlači lov na tornade. Enega je trojici že uspelo »ujeti« pred dvema letoma v Furlaniji, odpraviti pa se nameravajo tudi h kolegu čez lužo, v Oklahomo, da se bodo z njim podali za tornadi, ki so tam zelo pogosti.

Košir poudarja, da se lovci njegove vrste ne naslajajo nad strelami in nevihtami, pač pa z reportažnimi fotografijami želijo vremenske pojave približati ljudem, da se bodo zavedali, kateri so nevarni, in bodo lahko pravočasno zaščitili sebe in svoje imetje.

Ob vprašanju, ali ga je kdaj strah, spomni na besede pokojnega alpinista Tomaža Humarja, da mora biti vsakega, ki se ukvarja z ekstremnimi dejavnostmi, strah, imeti mora spoštovanje in distanco do stvari, s katero se ukvarja. »Dejal je, da najbolj nevarno postane takrat, ko strah izgine in človek postane preveč pogumen. Takrat znajo nastati problemi. Ni me strah, imam pa 'rešpekt' pred vsako nevihto, tudi če je videti povsem nedolžna. Nikoli ne veš, kako se bo obrnila, vedno imam potrebno distanco, da strelo dejansko lovim, ne pa da švigajo nad mano in okoli mene. Takrat je lahko že prepozno. Varnost je vedno na prvem mestu.«

Težko je verjeti, a Košir pravi, da ga strele umirjajo: »To je nekaj najboljšega, neposreden stik z naravo, sploh če jih fotografiram sam in imam mir. Po navadi si zraven zavrtim še kakšen dober 'komad'.« Vseeno pa lov ni vedno tako zelo atraktiven in to pove tudi tistim, ki bi včasih radi šli z njim, saj sta neredko potrebna večurna vožnja in čakanje, medtem ko zanimivo dogajanje lahko traja le nekaj minut ali pa ga sploh ni.

Poleg neviht Košir v objektiv lovi tudi druge ekstremne vremenske pojave, kot so žled, večmetrske snežne odeje, ledeni kristali, zmrzal, močan veter … Delček njegovega obsežnega fotografskega opusa si lahko še do 2. aprila ogledate na njegovi prvi razstavi v galeriji muzeja v Železnikih.