Gregorjevo

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / torek, 15. marec 2016 / 10:16

Bilo je gregorjevo, kot je vsako leto. Mnogokje danes naredijo gregorčke, ki jih spustijo v bližnje potoke in jih opazujejo na njihovi poti po vodi navzdol. Običaj je star, tako piše v knjigah, pa se jaz iz mladosti mladosti ne spomnim, da bi to počeli v šoli ali doma ali da bi bil to praznik kraja. Morda še nisem toliko stara. Ne vem, od kdaj se vi spomnite tega običaja, ali ga sedaj zopet obujate ali ne, ste to počeli le v otroštvu in sedaj to počnete s svojimi vnuki. Zelo dolgo tradicijo ima običaj v Tržiču, kjer čevljarjem od gregorjevega dalje ni bilo več treba uporabljati umetne ali dodatne luči pri izdelovanju čevljev. Tako so spustili »vuč z vodo«. Najprej je bil le kakšen goreč predmet, ki so ga vrgli v vodo, kasneje »camboh« – pehar ali košara –, napolnjen z oblanci in prelit s smolo, da je vse skupaj bolj gorelo. Potem so si izmislili hišice, ki so s prižgano svečko plule po Tržiški Bistrici.

Danes si izmišljujemo vedno nove prireditve in dogodke. Zgodbe in vire iščemo v preteklosti, kakšno reč spremenimo ali dodamo in imamo razlog za prireditev, druženje, praznovanje. Tudi v šoli v Predosljah pripravijo prireditev Gregorjevo. Najprej »vrtičkarji« s pesmijo in plesom pozdravijo pomlad, potem pa se cela karavana otrok s starši odpravi k potoku Belca proti Suhi. Veliko otrok je izdelalo »gregorčke«. Sicer niso bili vsi plavajoče hiške. Otrokom asociacija s plutjem hitro nanese na ladjo, tako so nastale gusarske ladje in gradovi in vse to je plulo po potoku. Plovna pot je bila dolga kakih 300 m. Na pomoč so priskočili gasilci. Nekateri so »reševali« skulpture iz vej, v katere so se zaletavale, drugi so prevrnjene hišice in ladjice obračali nazaj v pravilno lego. In zadnji gasilec je z ribiškimi škornji za pregrado iz vej pobiral »gregorčke« iz vode. Otroci so spremljali svoje plavajoče umetnine in navijali za njihovo srečno plovbo. Eva in prijateljice so izdelale ladjo. Same so delale, če bi me povabile k ustvarjanju, bi vsaj namignila, naj bo hiša, pa je nastala ladja. Tudi prav, čeprav s čevljarji in njihovo lučjo ladja nima nobene zveze. Dogodek, veselje otrok in obiskovalcev pa je veliko. Ko je gregorček prvič uspešno preplaval svojo kratko pot, Eva vzdihne, oči ji zažarijo, poskakuje in reče: »Še enkrat.« Tako so dekleta osemkrat spustila svojo gusarsko ladjo po potoku navzdol. Ladja je »preživela«, le barva se je sprala in otroci so navdušeno skakali od vstopnega mesta, kjer so svoje »gregorčke« spustili v vodo, pa do njihovega pristanka med vejami, ko jih je gasilec pobral ven. Če so zadovoljni otroci, smo tudi starši in tako se smejimo njihovim dogodiv­ščinam in umetnijam.

Morda ste tudi vi spuščali »gregorčke« s svojimi vnuki, otroki ali kar sami. Je bila to vaša ali otrokova mojstrovina, sploh ni pomembno, da ste se le skupaj lepo imeli.