Evropa in bik
Predstavljajte si kmeta, takega pravega, še bolj stare sorte, ki pride po opravkih v slovensko prestolnico in se ustavi pred palačo univerze na Kongresnem trgu. Bog ne daj, da se zagleda v tisti Kraljev kip, ki stoji na istem kraju kot prej Kardeljev spomenik. Zdaj je tu vodnjak, iz katerega štrlita gola mladenka in bik. Ona mu vsa razposajena razkazuje svoje mednožje, žival se očitno napreza, da jo prav na tistem kraju obliže. Kunilingus tik pred zdajci. Kaj naj si naš kmečki človek misli ob pogledu na ta nenavadni prizor? Da bi se njegov bik sam od sebe spravil na deklo ali celo na domačo hčer, je malo verjetno; pa tudi če bi se, bi umetniške upodobitve ne bilo vredno. Če bi se mlada ženska sama nastavila tej živali, kar se menda takisto ne dogaja prav pogosto, bi jo krščanski ljudje obtožili sodomije. Ta pa je velik greh. V takšne šole, kjer bi ga naučili, da je tisti bik pravzaprav bog in da je punci ime Evropa, naš podeželan ni hodil. Če bi iz hiše, pred katero ta čudna reč stoji, prišel učeni profesor in mu vse lepo razložil, bi se mu morda še dobro zdelo. Lahko bi si predstavljal, kako njegov bik naskoči bruseljsko birokracijo, še bolj pa njeno slovensko podanico. To že. Da bi videl sebe, kako v podobi bika zalezuje žensko, ki je sicer ne bi upal, ker bi ga lahko pri tem početju zasačila lastna žena – tako hude domišljije gotovo nima. Za kaj takega mora biti človek malo pokvarjen ali pa – umetnik. Kako bodo najbolj potentni med Slovenci zalezovali Evropejke, ne da bi hkrati zbujali prehudo ljubosumnost med Slovenkami, bomo pa kmalu videli. V Evropo vstopamo v znamenju bika, 1. maja 2004.
Gornji odstavek sem napisal pred dvanajstimi leti, ko smo Slovenci kot kak bikec naskočili mater Evropo. Ena od slovenskih književnih revij je razpisala natečaj o teh rečeh in sem nanj poslal gornji tekst. Zaman. Meni pa se zdi še vedno dober in nanj sem se spomnil zdaj, ko »veliki črni bik« (Dane Zajc) spet zalezuje našo mater Evropo in jo skuša presenetiti v njenem dremežu. Natančneje rečeno: jo je poskusil, a zdaj se je zbudila in se ga vsa jezna otresa. Temni bik Evrope 2015/2016 so begunci, tem pa je predsednik Sveta Evrope Donald Tusk pred dnevi med obiskom v Atenah sporočil: »Do not come to Europe!« Ne prihajate več v Evropo, njena vrata se zapirajo.
Zgodovina se res ponavlja, vse evropske zgodbe pa so nakazane že v zgodbah grške mitologije. Ena od njih je ta, ki jo tu obujamo. Evropa je bila hči feničanskega kralja Agenorja, bila je torej Sirka. (Fenicija je bila antična dežela ob današnjih obalah Sirije in Libanona.) Z vrstnicami se je najraje igrala na travniku blizu morja. Tu jo je zagledal Zevs, vladar bogov. Ta je bil tudi velik zapeljivec in je razmišljal samo še o tem, kako bi se mladenki približal. Pa se je spremenil v veličastnega bika. Evropa se je mogočne živali najprej bala, ko pa je videla, da je krotka, se je povzpela na njen hrbet. Bik pa v dir čez morje proti severu do prve obale, kjer dekle pusti, se oddalji in brž povrne, spremenjen v prikupnega mladeniča. Evropi naloži, da je vladar na Kreti, in ji obljubi varstvo, če postane njegova. Obupano dekle privoli. Naslednje jutro, ko tarna nad izgubljenim devištvom, se ji prikaže Afrodita in ji razloži, da jo je ugrabil sam Zevs in da se bo ta del sveta odslej imenoval po njej – Evropa …
Zdaj pa vklopite lastno domišljijo in razpredajte v tem slogu naprej v današnji čas, ko je Evropa že starka, vitalni azijski bik pa jo spet zalezuje … Pretiravam, priznam, a v bistvu jo res.
Marta Rataj