Sin

Brez smeha in pesmi ne bi preživel, 2. del

»Ker se sosedu ni ljubilo delati, je oče vzel v najem še njegove travnike in njive, tako da so imeli tudi otroci dela čez glavo in ni bilo časa, da bi mislili na neumnosti! V tretjem razredu se je Tine zaljubil v svojo sošolko. Ko so to izvedeli sošolci, so mu prerezali naramnice, ker pa spodaj ni imel 'gat', je pred svojo ljubeznijo obstal nag, tak, kot ga je mama rodila …«

»A so se barabini pošteno zafrknili!« se zasmeje Tine. »Sošolki Nadji sem bil tudi jaz všeč in od takrat na­prej, ko me je videla golega, menda še bolj. A tega mi ni povedala na glas, saj se ni spodobilo. Me je pa večkrat prav čudno pogledala, da nisem vedel, kaj mi s temi pogledi želi povedati. Spominjam pa se, da se je nekoč, ko so našo rokometno ekipo prišli fotografirat iz nekega časopisa, postavila zraven mene. In to kar sama od sebe. Ne morem povedati, kako mi je bilo to všeč. Še potem, ko sva se poročila, sem ji o tem fotografiranju še velikokrat pripovedoval.«

A do takrat, ko se je to zgodilo, je bila še dolga pot. Osemletko je v sedmem razredu, ker je bil že dovolj star, obesil na klin in šel skupaj z očetom iskat delo. Oče, ki je bil vajen žaganja lesa, je odločil, da jo mahneta na Kočevsko, kjer je bilo za takšne, kot sta bila onadva, veliko dela. Tine je bil še otrok, ko je pomagal pri spravljanju težkih hlodov, kot bi bil odrasel in močan moški. Neštetokrat ga je bolelo v križu, imel je pretegnjene mišice, cele noči je hodil sem in tja, ker ni mogel ne sedeti ne ležati. A mu oče ni dovolil, da bi se vrnil domov. Ves čas mu je govoril, da je do košnje še daleč, da tisto delo, ki ga imajo kmetje spomladi, lahko opravi 'vsaka baba'.

»Možakar, rekli so mu Laksi, ki nas je imel pod komando, je bil zelo agresiven, veliko je pil in tudi sicer je bil videti nevaren. Spali smo v neki baraki in sredi noč se zbudim in se ves prestrašen zagledam v goreče ostrešje. Zakričim, zbudim očeta in druge. Ven smo poskakali kar skozi okna, saj so bila tudi vrata v plamenih. Vse, kar smo imeli – z denarjem vred – je potem zgorelo. Najhuje pa je bilo, ko sem pod smrekami zagledal Laksija, ki je nepremično strmel v pogorišče, in si ga 'metal na roke'. Ker pa je bil zelo pomemben človek, ni bilo nobene preiskave, tudi meni je oče zabičal, da moram biti tiho. Žal je v ognju zgorel tudi polletni zaslužek, s katerim sem nameraval kupiti kolo, kar me je še posebno žrlo. Laksija je naslednje leto ob približno enakem času doletela zaslužena kazen: zjutraj smo ga našli bingljajočega na veji in nikoli nismo izvedeli, ali se je sam ali pa so mu pomagali tisti, ki jim je, tako kot nama z očetom, zakuril premoženje.«

Tine je naredil doma, pod posteljo, posebno zidano blagajno. Saj ni nikoli imel bogvedi koliko denarja, a zaradi slabih izkušenj z ognjem ni želel, da bi mu še kdaj kaj zgorelo.

»Ko sem bil star osemnajst in pol sem moral iti k vojakom. O, kako sem sovražil ta odhod! Od fantov, ki so služili po nekdanji Jugoslaviji, so prihajale grozljive novice o tem, kako so nekateri med njimi kar izginjali, pa so jih potem našli mrtve. To so bili še zelo nevarni časi. Tiste, ki se jih je oblast želela znebiti, je pošiljala v Bosno, kjer je druga svetovna vojna, vsaj tako so pravili, marsikje še zmeraj potekala. Na srečo sem se kar dobro izmazal. Dodelili so me skupini, ki je pomagala leta 1955 graditi most čez Kolpo. V tem času sem se naučil marsičesa, tudi tega, kako se meša beton, kakšen pesek je najbolj primeren, kje se dobi material in podobno. Začel sem tudi resno razmišljati, da bi se po prihodu domov lotil zidarskega posla. Komaj sem čakal, da se to zgodi, a kaj, ko je vmes posegla usoda. Bil sem še v uniformi, ko sem spoznal Marijo, po rodu je bila iz Gospića, a je delala v Novem mestu. Bil sem zelo osamljen fant, saj z drugimi nisem hodil po lokalih, ker se mi je zdelo škoda denarja, raje sem posedal na eni od klopi pred tamkajšnjo bolnišnico in opazoval ljudi, ki so hodili vanjo. Marija je bila strežnica, zelo lepo dekle, hitro mi je padla v oči. Moja osamljenost in njena zgovornost sta naredili svoje. Pretresla me je njena življenjska zgodba. Odraščala je v revščini, starši so z njo in s sestro ravnali, kot bi bili živina. Nista poznali nobene ljubezni, samo nasilje, garanje in lakoto. Marija si je v življenju najbolj želela, da bi se lahko nekoč do sitega najedla kislega mleka, v katerega bi nadrobila veliko kruha. Nekega dne, ko je njen oče v pijanosti prodal edinega telička, ki bi ji lahko uresničil to željo, je spravila v kovček svoje borno imetje in zbežala od doma. Iz najinih kratkih, a ne prepogostih srečanj se je razvila simpatija. Preden sem odložil vojaško suknjo je že bila noseča in ni mi kazalo drugega, kot da se poročiva. Bilo je malo nerodno, ker ni govorila slovensko, bilo pa me je tudi sram, kaj bodo porekli doma, saj smo bili zelo zavedni, zlasti oče. Kadar je zaslišal srbohrvaško se mu je naredila tema pred očmi.

Odločil sem se, da po končani vojaščini tudi jaz ostanem v Novem mestu. Poročila sva se samo civilno, domov pa sem sporočil, da bo prava poroka v cerkvi, tako kot se je spodobilo, a malo kasneje. Mama mi sploh ni odpisala, tako je bila jezna name. A je bila Marija nežna in dobra dušica, vsakokrat, ko se je zvečer stisnila k meni, sem bil vesel, da sem se odločil, kot sem se. Bilo je na začetku oktobra, ko so se začeli njeni popadki. Bil sem zelo neuk, kar se tiče 'ženskih zadev', zato tudi nisem vedel, kaj to pomeni, če porodnici voda odteče doma, v postelji. Marija me je tolažila, da to ni nič, da bo še vse dobro. Na motorju, ki sem si ga izposodil pri sodelavcu, sem jo odpeljal v bolnišnico. Tam pa se je potem začela kalvarija, zaradi katere se mi je v eni sami noči porušil svet. Ker žena popadkov kar ni in ni imela, so jo pustili ležati na oddelku. Potem pa je začela krvaveti, a se še niso zganili. Noč, ki sem jo prebil v preddverju, je bila strašno dolga. Šele proti jutru pride k ženi zdravnik, jo grobo in nejevoljno pregleda in nahruli, kaj dela paniko, da še noben otrok ni ostal noter, da so vsakega dobili ven. Ne vem točno, kaj se je potem dogajalo, ženi so pomagali, da je proti večeru rodila, a je imel sin dvakrat ovito popkovino okoli vratu, zaradi počasnosti osebja pri ukrepanju, mu je primanjkovalo kisika in zato se je rodil ves ubog in s poškodovanimi možgani. Morali so ga tudi oživljati, ker je bil moder v obraz. Da bi bila mera polna, so nad ženo še kričali in jo zmerjali, ker je jokala, ko je otroka videla. Žal je sin živel le 34 ur. Potem je zaspal in šel med angelčke. Ženo je njegova smrt tako pretresla, da ji v silni bolečini, v kateri se je znašla, nisem znal pomagati. Pri nas doma nismo bili nikoli pretirano čustveni. Malo me je že kdaj bolelo, če se mi je zgodila krivica ali kaj hudega, a sem potem, ko sem se lotil dela, hitro pozabil na vse. Marija je bila drugačna. Zaprla se je vase, ni govorila ne z menoj ne s sosedo, ki je prihajala, da bi ji stala ob strani. Po tednu dni sem se moral vrniti na šiht. Pod večer, ko sem sem vstopil v kuhinjo, Marije nisem našel. Šele po več urnem iskanju, ko so mi pomagali tudi drugi iz hiše, v kateri sva stanovala, jo eden od možakarjev odkrije na štriku, na podstrešju.

Tako vidite, se je končala moja prva ljubezen, moj prvi zakon in tako sem izgubil svojega prvega otroka.«

(Nadaljevanje prihodnjič)