Begunci pred zaprtim mostom čez Slovenijo
Dva tedna sem se v tujini o dogodkih v Sloveniji seznanjal le občasno. V selekciji najosnovnejših informacij se je neverjetno pogosto pojavljal Kranj in informacije niso bile ravno prijetne. Toliko manj, če si jih primerjal s kakšnimi drugimi mesti. Ob smrti Miloša Kovačiča, nekdanjega direktorja podjetja Krka, so namreč poudarjali, kako je skrbel za dobre plače delavcev in nasprotoval njenemu lastninjenju po vzoru tajkunskih prevzemov. Krka je zato še danes slovensko podjetje, v njem je zaposlenih pet tisoč delavcev v Sloveniji in šest tisoč v tujini, sodi pa med paradne konje našega gospodarstva. Na Gorenjskem se žal s čim podobnim ne moremo pohvaliti, čeprav smo imeli nekaj prvovrstnih blagovnih znamk.
Kranj je v medije najprej prišel v zvezi z županom in njegovo nesrečo, zaradi česar se je obudila vsesplošna razprava o etiki politikov, predvsem tistih na tako odgovornih mestih, kot so vlada, parlament in občine. V vsesplošnem razkroju etičnih pravil se tudi našemu županu ni zdelo vredno potegniti drastične odločitve in se je raje odločil za skromno posipanje s pepelom, v prepričanju, da bo pač čas opravil svoje. V tem ima precej prav. Zgodovinski spomin našega ljudstva je strašno slab in kratek in bo verjetno kmalu zbrisal tudi njegovo neprijetno prigodo. Samo še kakšni vestni novinarji bodo v svojih arhivih hranili podatke o njej in ga morda spominjali na njegova dejanja, a tudi to ne bo katastrofalno. Navsezadnje so se na javnost in volivce požvižgali nekateri v Sloveniji mnogo pomembnejši politiki.
Druga novica je bila iz Šenčurja. Ko sem se prejšnjo soboto dopoldne mimo nekdanjega Baumaxa peljal proti domu in pred stavbo videl množico varnostnikov, še nisem vedel, da so že pripravljeni na protibegunski shod, ki se je zgodil le nekaj ur za tem in na katerega je prišlo okoli tri tisoč ljudi. Ko sem kasneje bral poročila in gledal slike s shoda, me je pritegnil plakat. Na njem je bil moški s kapo, na kateri je bila slovenska zastava brez grba. Z uperjenim prstom nam je sporočal: »Tudi ti si odgovoren za usodo slovenskega naroda!« V podobi sem prepoznal nekdanje domobranske plakate, s katerimi so ti pozivali v boj proti partizanom. Usoda druge svetovne vojne je nato hotela, da so domobranci postali begunci in so morali svoja življenja reševati tudi s tem, da so množično bežali iz domovine. V novih okoljih, predvsem v daljni Argentini, kjer so se najbolj množično naselili, so jih sprejeli z dobrodošlico, povsem drugače kot zdaj begunce, ki so trenutno le na poti čez Slovenijo, spremljajo ljudje, ki za razpihovanje protibegunskega vzdušja uporabljajo njihove plakate. Domobranci so bili globoko verni. Predvidevam, da je bila takih tudi veliko protestnikov, zato bi jih bilo dobro spomniti na najnovejšo izjavo papeža Frančiška, ki jo je podal na poti iz Mehike v Rim. Namenjena je bila sicer Donaldu Trumpu, ampak je aktualna tudi za nas: »Oseba, ki razmišlja o gradnji zidov, kjer koli že bodo, in ne o gradnji mostov, ni kristjan. Tega ni v evangeliju.«