Bornovi
Berem: Kranjsko sodišče je razsodilo v korist roparjev bornovega premoženja. Razsodba sodišča v Kranju me nehote spomni na veliko spornih razsodb našega pravosodja (beri krivosodja).
V primeru Born gre za krajo 427 hektarjev visokoraslega gozda.
Za ostalo škodo, ki je bila napravljena v času, ko je z Bornovimi gozdovi upravljala država, bomo tako ali tako plačali vsi državljani.
Koncesionarji, ki so upravljali s takratnimi, danes Bornovimi gozdovi, so plačevali na začetku samo sedem tolarjev, kasneje 37 tolarjev za kubični meter posekanega lesa, za drugo se ne ve, kam je poniknilo. Koncesionarji so ob izračunu letne bilance prikazovali pozitivno ničlo. Če so z razliko pomagali morda kakšni stranki, se ne ve.
Najbolj žalostno pri tej razsodbi je, da mora gospa Elizabeta Born (ki jo osebno poznam) dokazovati, da je bila takrat, ko so jo ogoljufali, opravilno nesposobna.
V tej razsodbi sem nehote našel primerjavo v Partljičevi komediji: Moj oče socialistični kulak (smo res že padli tako globoko?).
Tudi jaz imam bridke izkušnje s kranjskim sodiščem, ko me je bivša žena tožila zaradi razdružitve premoženja.
V mojem primeru takrat nisem imel ne denarja in ne volje, da bi se še naprej pravdal. Vedno, kadar se peljem mimo poslopja kranjskega sodišča, se spomnim na krivico, ki mi je bila storjena.
Prepričan sem, da se bo sojenje v primeru Born nadaljevalo do vrhovnega sodišča in naprej, dokler ne bo naše pravosodje (beri krivosodje), kakor že večkrat doslej, dobilo po nosu na evropskem sodišču. Za stroške se ve že vnaprej, kdo jih bo plačal.
V primeru Elizabete Born je žalostno, da jo je okradel bi rekel skoraj družinski član, ki mu je neizmerno zaupala.
Še bolj pokvarjeno od kranjskega je pravosodje (beri krivosodje), ki nam je po krivici obsodilo in zaprlo naše najbolj zaslužne, da imamo danes svojo državo.
Spoštovani bralci, vedite, da se z resnico prežene krivico.
Jože Meglič Tič