Knjiga, ki je ni mogoče zažgati

Ob izidu knjige v politiki, kjer sem se gibal vse življenje, nisem dobil novih sovražnikov, verjetno pa jih je dr. Repe, se je ob predstavitvi knjige, ki jo je o njem napisal zgodovinar Božo Repe, pošalil prvi predsednik samostojne slovenske države Milan Kučan. V sredo zvečer sta namreč oba, avtor knjige in prvi predsednik, gostovala na Jesenicah.

V Gledališče Toneta Čufarja, kjer je Milan Kučan leta 2000 prisostvoval odprtju dvorane, so ga tokrat povabili člani Društva upokojencev Jesenice. Zato, ker upokojenci spremljajo družbena dogajanja in iščejo odgovore na različna vprašanja, ker radi spoznavajo ljudi, ki so oblikovali našo preteklost in s svojimi dejanji vplivali na prihodnost, ker se radi učijo in se družijo s svojimi prijatelji, je srečanje, povezano s predstavitvijo knjige Milan Kučan, prvi predsednik, utemeljil prvi mož jeseniških upokojencev Boris Bregant. Prvi predsednik pa je k temu dodal: »Mi vsi sodimo v zgodovino in tudi v tej knjigi je zgodovina.« Zgodovinar dr. Božo Repe, ki se je pri svojem raziskovalnem delu veliko ukvarjal z razpadom Jugoslavije in osamosvojitvijo Slovenije, je želel napisati knjigo o človeku, ki je vodil in koordiniral te procese. Kot je povedal v pogovoru na Jesenicah, je knjiga zorela skoraj dve desetletji, od srede devetdesetih let. Zbiral je gradivo, opravljal intervjuje, iskal pričevanja, pisal, vmes pa delo odložil, ko se je Kučan odločil za nov predsedniški mandat, saj ni želel pisati o še aktivnem politiku. Po Kučanovi upokojitvi leta 2002 je delo intenzivneje nadaljeval, spisal več verzij, preden je bil z napisanim zadovoljen. »Ni šlo toliko za posege v vsebino, kot za to, da naredim knjigo berljivo za ljudi,« je dejal avtor in se pri tem pošalil, da je knjiga že po kilaži dovolj težka. In duhovita sogovornika sta se v pogovoru, ki ga je vodila Branka Smole, tudi pošalila, da je to knjiga, ki zažiga, zažgati pa je ni mogoče. Znano je, da je pred koncem leta skupina protestnikov pred Kučanovim domom v Murglah želela knjigo zažgati, pa zajetna knjiga z več kot sedemsto stranmi, ki je novembra lani izšla pri založbi Modrijan, ni hotela zagoreti.

Knjiga, ki je bila v prvi izdaji razprodana že v mesecu dni, je bila v strokovnih krogih večinoma pozitivno sprejeta, v političnih pa je naletela tudi na ideološko nasprotovanje. In prav s tem je prvi predsednik Milan Kučan povezal misel, da mu knjiga ni prinesla novih političnih sovražnikov, jih je pa zato avtorju knjige. Biografija govori o Kučanovem življenju od otroštva do politične kariere in predsedniške vloge do upokojitve, osvetljuje pa tudi čas slovenske osamosvojitve, za katero Kučan pravi, da je bil to projekt državljank in državljanov Slovenije in ravno zaradi tega uspešen. V zvezi z idejo o osamosvojitvi Slovenije se mu zdi pomembno, kdaj dozori čas za uresničitev te ideje, kajti če čas ni pravi, se lahko zamisel izjalovi in je pozneje ni več mogoče uresničiti. Razlike v pogledih so obstajale prav tako takrat kot danes, je dejal prvi predsednik, a Slovenci smo takrat dosegli soglasje o tem, da Slovenci zapustimo do tedaj skupno državo Jugoslavijo in razmišljamo o svoji lastni. Tudi drugo soglasje o oblikovanju države in njeni prihodnosti v evroatlantskih povezavah je bilo doseženo, ne pa tudi tretje o tem, kako naj bo država urejena in kam jo želimo premakniti. Nismo imeli prave vizije in posledice občutimo še danes.

Pogovor se je dotaknil tudi aktualnih razmer, od pravne države, ograje na mejah Slovenije, sovražnega govora, nacionalne garde do tega, da danes sveta ne upravljajo več države, temveč svetovni kapital. Lotil se je tudi pojmovanja lika predsednika države, ki ga prvi predsednik še vedno vidi kot moralno, in ne toliko politično avtoriteto. Ljudje od predsednika pričakujejo, da se opredeli do res pomembnih družbenih vprašanj, med drugim tudi do poskusa požiga knjige in pojava svinjskih glav na gradbišču islamskega centra. Taki pojavi terjajo javno besedo, česar pa v današnjem času ni. »Vsak predsednik opravlja nalogo v skladu s svojim značajem, jaz sem jo tako, da sem se veliko družil z ljudmi, se z njimi pogovarjal in tako zaznaval njihove probleme,« je o svojem načinu vodenja države povedal prvi predsednik in spomnil na takratne očitke, da se udeleži »vsake pasje procesije«. Na pasje razstave, pravi, ni hodil, se je pa udeleževal različnih dogodkov, v katere so ljudje vložili veliko truda in jim navzočnost predsednika da še večjo težo. Božo Repe je v šali navrgel, da je bil Milan Kučan predsednik, ki se je z ljudmi pogovarjal, aktualni predsednik pa se z njimi slika.