Oživil Celjske grofe

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: GG Plus / torek, 16. februar 2016 / 11:30

Ob koncu januarja sta izšli dve od petih knjig Ivana Sivca o edini plemiški družini, ki je v srednjem veku živela na Slovenskem. Ob izidu knjig so bili naslikani tudi portreti najbolj slavnih Celjanov.

Ivana Sivca iz Mengša slovenska kulturna srenja uvršča med najbolj ustvarjalne slovenske pisatelje, saj je napisal 135 knjig. Diplomirani slovenist in magister etnoloških znanosti, ki je bil rojen leta 1949 v Mostah pri Komendi, se tudi rad pohvali, da je svojo petdeset let trajajočo novinarsko in publicistično pot začel prav pri Gorenjskem glasu. Ob koncu januarja so v Društvu pisateljev Slovenije predstavili njegovo najnovejše delo: prvi dve od petih knjig o Celjskih grofih. Sam pravi, da ga je k pisanju pritegnilo spoznanje ob pregledovanju zgodovinskih in literarnih virov, da je treba ljudem predstaviti evropsko ugledno celjsko rodbino, njen blišč in bedo, pogum in usodnost. Ljubiteljski slikar Jože Barachini iz Radeč je s portreti najbolj slavnih Celjanov poskrbel za naslovnice knjig.

Prvi dve knjigi imata naslov Žovneški svobodni gospodje in Bleščeče celjske zvezde. V prvi je opisana rodbina Žovneških gospodov, ki so od 11. stoletja naprej živeli na Gradu Žovnek nad Braslovčami, s Friderikom I. pa postanejo Celjski grofje. V drugi knjigi Ivan Sivec opisuje najbolj slavne Celjane: Friderika I. Žovneškega - Celjskega, Hermana I. Celjskega in njegovega sina Hermana II. Celjskega (1360–1435). Vladavina slednjega je pomenila vrh dinastije. Povezal se je z madžarskim in kasneje z nemškim, češkim in rimskim cesarjem, kraljem Sigismundom, ki mu je rešil življenje v bitki pri trdnjavi Nikopolj ob Donavi in bil zato bogato nagrajen. Z njim pa je poročil svojo hčer Barbaro in dobil obširna posestva tudi na Madžarskem, na Hrvaškem in v Slavoniji.

Na izid so pripravljene še tri knjige. Prva ima naslov Kraljica s tremi kronami, saj je Hermanova hči Barbara s poroko s Sigismundom Luksemburškim postala ogrska, nemška in češka kraljica. Bila je zelo lepo in izobraženo dekle, ki jo je Sigismund po smrti žene Marije Anžujske izbral za ženo, z njo pa se je poročil, ko je bila stara 15 let. Četrta knjiga Samotna divja roža je pripoved o prepovedani ljubezni med Veroniko Deseniško, nižjo plemkinjo iz kraja Deseniće v hrvaškem Zagorju, in Friderikom II. Celjskim, sinom Hermana II. Ljubezen je bila tako silovita, da se je Friderik II. znebil žene Elizabete Frankopanske in hrepenel po Veroniki. Ta zveza ni bila všeč Hermanu II., zato je sina Friderika II. celo zaprl, Veroniko pa je, osumljeno čarovništva, postavil pred sodišče. Ker je sodišče ni spoznalo za krivo, jo je Herman II. ukazal utopiti. V samostanu v Jurkloštru naj bi se skrivoma poročila, pravi o slovenskih Romeu in Juliji Ivan Sivec. Peta knjiga z naslovom Poslednji celjski knez pa je zgodba o koncu Celjskih grofov, ki so vladali nad 300 let. Zadnjega Celjana Ulrika II. so zahrbtno umorili leta 1456 na Kalamegdanu v Beogradu. Odsekali so mu tudi glavo. Tako kot lobanje vseh slavnih Celjanov tudi njegovo hranijo v Celju. Ker ni imel moških potomcev (trije otroci naj bi mladi umrli), so prišla posestva v roke večnih tekmecev Habsburžanov. V čas Ulrikove smrti sodijo znamenite besede: Danes Celjski grofje in nikoli več!