Otroštvo (Miha Mazzinija)

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 15. februar 2016 / 10:34

»Spomnil se je, kako brez moči in nepomemben je v svetu odraslih, in se usmeril vase, v drget pod vratom, ter se z obupom oklenil misli, da notri, v sebi, pa lahko uredi vse, kot hoče. / Lahko ohladi vročino, lahko jo zamrzne. / Nona: dovolil si je sliko njenega obraza, relief gub. Predstavljal si je, da nanj pada sneg, gledal ga je, kot je vsako zimo opazoval snežinke skozi okno, le jezika ni iztegnil, da bi jih ujel. Belina je pokrivala staro mamo in snežila čez vse, kar je čutil do nje. Sneg je potisnil občutek v grlu navzdol in deček se je zavedel, da ga rabi še, še. Zamislil si je mamin obraz in ga pokril s snegom. Pa strice in tete in nekaj maminih prijateljic, za katere mu je bilo povsem vseeno, a snežil je na ljudi, jih zamrzoval in ni hotel pustiti nezamrznjenega nikogar, zaradi katerega bi lahko jokal. / Ogenj se je spremenil v lepljivo črno gmoto in se mu polegel po želodcu. / Začel je snežiti po sebi …« (Str. 135–136)

Novo knjigo pisatelja Miha Mazzinija sem vzel v roke s posebnim pričakovanjem. Založba jo oglaša kot »avtobiografski roman v izmišljenih zgodbah«. Aha, sem si mislil: da vidimo, kaj si je spet izmislil! O njegovi biografiji nekaj malega že vem, vendar ne o njegovih prvih letih. Takrat je živel v »železarskem mestu«, glavni junaki, ki v tej knjigi nastopajo, pa so iz nekega drugega kraja na Gorenjskem. Če zdaj razkrijem, da so tisti prvi kraj Jesenice, drugi pa Žiri, nisem povedal prav veliko. Ob tretjeosebnem »dečku«, ki je glavni junak vseh teh zgodb, nastopajo še njegova mama, predvsem pa nona in njeni trije sinovi, dečkovi strici Vinko, Jule in Bruno. Večino teh oseb sem poznal ali zanje vedel. A to je v tem primeru samo moteče. Bolje jih je spoznati skozi oči dečka oziroma njegovega alter ega, ki jih zapisuje. Nona, ki je v svoji mladosti preživela pravi pasijon, je tu le starka, ki kar naprej prebira življenje svetnikov in moli, a je še vedno monumentalna figura. Najboljša je zgodba o stricu Vinku, ponosnem šoferju, ki je prevozil vso Evropo. Na spletu je posnetek, kjer avtor to zgodbo sam prebere. To morate videti; vtipkajte 'mazzini stric vinko' in se vam prikaže, štiri minute čistega užitka … Poanta te zahtevne, a berljive knjige pa je drugje. Je v tem, kako avtor iz drobcev spomina rekonstruira zgodbe svojega otroštva in s tem konstituira samega sebe, svoj aktualni jaz, v katerem tisto, kar je bilo začeto v otroštvu, prihaja k sebi. To doživlja vsak od nas, a redki so, ki znajo to tudi napisati.