Dokler živim, zate gorim ...

Tudi v časih, ko še ni bilo telefonov, esemesov in Facebooka, so si zaljubljenci s sladkimi sporočilci izražali naklonjenost. Pred stoletji so jih za posebne priložnosti zapisali na lectovo srce. V kleti znamenite gostilne Lectar v Radovljici jih izdelujejo še danes. Letos mineva 250 let, odkar so v prostorih današnje gostilne prvič odprli lectarsko delavnico.

Prve lecte so na Linhartovem trgu v Radovljici, v danes že več kot petsto let stari stavbi znamenite Gostilne Lectar, izdelali davnega leta 1766. Takrat se je namreč k hiši priženil Jakob Krivic iz Tržiča. Mladenič, ki je bil že izučen lectarske obrti, je odprl lectarsko delavnico. Gostilna je prišla šele kasneje, pripoveduje današnji »lectar«, Jože Andrejaš.

Izdelava okrašenega kruha različnih oblik, obogatenega s sladkim medom, je bila v Sloveniji poznana že v 14. stoletju, v 18. in 19. stoletju pa postalo celo ena izmed najbolj razširjenih obrti na Slovenskem, ve povedati Tomaž Šlibar, vodja lectarske muzejske delavnice v Radovljici. Obrt se je v precej zmanjšanem obsegu ohranila vse do današnjih dni, ko pri nas izdelke iz lecta izdelujejo še na Ptuju, v Mariboru, Slovenj Gradcu, Kamniku, Železnikih in Škofi Loki. V Radovljico sta to staro obrt pred desetletjem spet pripeljala Lili in Jože Andrejaš. »Ko sva pred več kot 25 leti prevzela Gostilno Lectar, sva v našo ponudbo vključila tudi spominke iz lecta. Za nas sta jih izdelovala zakonca iz Ljutomera, ki pa sta se po upokojitvi počasi umikala iz obrti. Ker je bilo v njuni delavnici prav vse še urejeno po starem, sva se s soprogo Lili odločila, da pri nas prevzamemo obrt in njuno delavnico preselimo v kletne prostore gostilne Lectar,« je povedal Jože. Danes tako pridne roke štirih lectark dnevno popolnoma ročno po stari recepturi in s starimi pripomočki izdelke iz lecta pripravljajo v Radovljici.

Letošnji visoki jubilej delavnice bodo obeležili s posebno akcijo, v kateri želijo najti najstarejši lectarski izdelek v Sloveniji. »Radi bi, da bi jih ljudje prinesli k nam, nam morda zaupali z njim povezano zgodbo ... najstarejše bomo razstavili ter decembra ob občinskem prazniku predstavili najzanimivejše in razglasili zmagovalca.«

Najstarejši izdelek iz lecta, ki ga hranijo v Gostilni Lectar, je iz leta 1974. »Lecti se lahko ohranijo lepi in polnih, živih barv celo več deset let,« je povedal Tomaž Šlibar. Sicer pa tudi sama izdelava ni z danes na jutri; postopek traja kar okoli 14 dni. »Glavne sestavine testa so bela pšenična moka, kostanjev med, posebna jelenja sol, klinčki in cimet. Pripravljeno testo nato počiva na sobni temperaturi najmanj pet, po navadi pa več kot deset dni. Takrat je zrelo za nadaljnje mesenje in valjanje na ustrezno debelino,« pojasni Šlibar. »S pomočjo pekarskih modelov iz testa nato oblikujemo različne figure, v pečici jih pri temperaturi 180 stopinj pečemo od 10 do 15 minut. Ko iz pečice prijetno zadiši, je čas, da nekaj pečenih lectov namenimo za sladkosneda usta. Sveži svetlo rjavi lecti so prijetno mehki ter hrustljavi. Lecte nato pustimo sušiti še dan ali dva, tako da postanejo trdi in s tem pripravljeni za okraševanje. V Sloveniji lecte tradicionalno najprej pobarvamo rdeče in nadaljujemo z dekoracijo v obliki rožic, napisov in celo ogledalc. Tudi polno okrašeni lecti so še vedno jedilni, saj se za dekoracijo uporablja krompirjev škrob, pomešan s sladkorjem in jedilnimi barvami, ki se uporabljajo v slaščičarstvu.«

Značilne dekorativne barve vključujejo rdečo, rumeno in zeleno barvo, med katerimi ima vsaka svoj pomen: rdeča barvna podlaga lecta izraža ljubezen in strast, rumena barva skupaj z rdečo govori o večni ljubezni, zelena z dodanimi cvetovi pa predstavlja rast, bogastvo in plodnost. Del značilne okrasitve so tudi najrazličnejša dodana besedila, primerna za razne priložnosti, za katere je bil lect izdelan. Nekoč so lectova srca še posebno radi okrasili z ogledalci. »Lahko si predstavljamo, da v 18. in 19. stoletju po tedanjih domovih ni bilo mnogo ogledal. Zato so srčki z ogledali med dekleti predstavljali zelo zaželena in praktična darila. Srca z ogledali so bila še posebno značilna med zaljubljenimi in kažejo na to, da so imeli fantje v tistih časih tudi lep smisel za romantiko: ko je fant želel dekletu izkazati svojo ljubezen, jih je poklonil lectovo srce z ogledalom. Dekle, ki je srce prejelo, se je videlo v ogledalu oziroma v fantovem srcu.