Etika in demokratični centralizem naših strank
Ko je poslanec Franc Laj izstopil iz poslanske skupine SMC, se je samo za trenutek spremenilo razmerje sil v parlamentu in zmanjšala podpora vladi Mira Cerarja, a je to nemudoma popravil Jani Möderndorfer, ki je prestopil v SMC. Cerarjeva stranka ima tako spet 35 poslancev, se pravi le enega manj, kot jih je imela ob prevzemu vlade. Pred časom jo je namreč že zapustil Bojan Dobovšek. Izboljšale pa so se razmere v DeSUS, kjer imajo zdaj 11 poslancev namesto desetih, saj se jim je medtem pridružil še Peter Vilfan.
Tako pravijo številke, s katerimi se ustvarja politika v parlamentu in so zato za stranke še posebej pomembne. Že vse od osamosvojitve dalje opažamo uveljavljanje strankarske volilne discipline, saj skorajda ni primerov, da bi poslanci glasovali drugače od navodil vrha njihovih strank. V tem torej naše aktualne stranke niso prav nič drugačne od nekdanje Zveze komunistov, v kateri je vladal tako imenovani »demokratični centralizem«. Nekoč so nas učili, da je znotraj edine stranke dovoljena široka razprava, ampak le do trenutka, ko stranka na njeni osnovi izoblikuje svoje stališče. Potem herezije niso več mogoče. Nekateri politiki, kot recimo Milovan Djilas, so skušali tudi v tem centralizmu še naprej misliti s svojo glavo, a je oblast kmalu preprečila, da bi se njihove misli širile med množico, ki je vestno ubogala partijske direktive.
Obrazci politike očitno veljajo po vsem svetu in pri tem ni prav nič pomembno, ali gre za enostrankarske ali demokratične sisteme. Belgijski pisatelj Charles Plisnier je že v tridesetih letih prejšnjega stoletja zapisal: »Ljudje gredo. Stranka ostane. Dejanja posameznikov ne morejo pričati proti njej.« To so bili časi, ko so bile stranke še prave in imele zveste člane. Pri slovenskih strankah pa je opazno, da večinoma nimajo zgodovinske kontinuitete, kar pomeni, da jih je v politiko pripeljal pragmatizem. Zaradi tega je tudi Miro Cerar lahko hitro in brez problemov pozabil na vse svoje predvolilne obljube o etiki in zaradi tega Jani Möderndorfer brez slabe vesti stranke menja po tekočem traku.
Ob odhodu Franca Laja je večina medijev poudarjala, da gre za precej nevidnega poslanca, saj se v javnosti pretirano ni pojavljal. Popolnoma drugače je z Bojanom Dobovškom, saj je šlo za enega vidnejših strankinih politikov, ki se je tudi izven stranke zelo angažiral v javnosti. Njegov odhod iz stranke SMC je zato neprimerljiv z Lajevim. Navsezadnje tudi zato, ker so se v parlamentu ob njem že začeli zbirati tudi drugi »odpadniki«. Poslanska skupina nepovezanih poslancev, zbranih okoli Bojana Dobovška, že šteje štiri člane. To pa ni več šala, če pomislimo, da ima recimo NSi pet poslancev, Združena levica šest in prav toliko SD. V aktualnih razmerah načete koalicije ima Bojan Dobovšek vsekakor idealno priložnost, da prevzame politično iniciativo, seveda pa bi moral še kako paziti, da ne bi tudi on v prihodnosti nasedel tako, kot je Miro Cerar. Slovenija namreč etiko res potrebuje.