Jud, prijatelj Palestincev?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 30. januar 2016 / 12:30

Ta svet postaja vse bolj zapleten. Zato niso pomembni le tisti ljudje, ki ga zapletajo (politiki, bankirji), ampak tudi tisti, ki ga znajo razpletati oziroma razložiti. Eden takih je izraelski filmski režiser Udi Aloni …

Berlin, New York, Tel Aviv

Izraelski filmski režiser Udi Aloni živi med Brooklynom, Izraelom in Berlinom. Zakaj v Berlinu? »Za progresivne Evropejce, ki so radi kul, ki so radi bohemi, je Berlin obvezna postaja. Toda ta multikulturnost je v skladu s pravili Zahoda, ni resnična multikulturnost, temveč je multikulturnost pod določenimi pogoji. Toda to se utegne spremeniti. Če bodo napredni Evropejci našli način, da bodo poiskali obliko solidarnosti s prebežniki na osnovi enakosti. Vendar ne tako, da rečejo, ojoj, otipavali so naše ženske, prepovejmo jim vstop na bazene, temveč da rečemo, nekateri izmed njih so otipavali in morajo biti sankcionirani. Torej, ključno je, da ne ločujemo na podlagi rase, temveč na podlagi dejanj.« – Kaj pa njegov domači Izrael in Tel Aviv – kakšen je v primerjavi z ameriško in nemško metropolo? »V Tel Avivu je velika sprememba, prav tako v Berlinu in Brooklynu, te spremembe so tako na globalni kot na lokalni ravni. V Berlinu je zdaj v ospredju migrantska situacija, zanimivo je videti to veliko povečanje števila beguncev. Mislim, da utegne Berlin v naslednjem desetletju res postati kraj, kjer se srečujejo različne kulture. Strašljivo je opazovati, kaj se dogaja v Izraelu. Levice skorajda ni. Vlada je zelo populistična, odnos do Palestincev, ne samo v Palestini, pa zelo diskriminatoren. Ne morem uživati v Tel Avivu. To je mesto, ki ima lahko dva obraza: lahko je krasno hedonistično mesto ali pa mesto, ki živi v zanikanju. Mesto, ki slavi, medtem ko je tam druga stran, ki trpi. Ko sem se z Manhattna preselil v Brooklyn, sem začutil, da je to nevtralen kraj zame, kjer lahko živim, ustvarjam in delam. Seveda pa se tudi Brooklyn spreminja, zdaj postaja Manhattan. Zelo uživam v kroženju med temi tremi kraji, premikanje med njimi je utrujajoče, toda mislim, da je nujno za moje delo. Seveda je hebrejščina edini jezik, ki ga obvladam stoodstotno, o nemščini nimam pojma, tako da na Berlin res gledam kot tujec.« – Kako pa kot Izraelec doživlja Palestince? »V svojem novem filmu se ukvarjam zgolj z izraelskimi Palestinci, ki so v tem hipu najzanimivejši ljudje na Bližnjem vzhodu: ker govorijo hebrejsko, ker se hkrati dotikajo Zahoda in demokracije in se zavedajo, kako jim je bila odvzeta oz. jim sploh ni bila dana. So Palestinci, pa jim dejansko ne dovolijo, da bi bili Palestinci. V zadnjih 20 letih se naslavljajo kot izraelski Palestinci … Ta film je o njih, oni so moja skupnost, med njimi se počutim doma. Ker me lahko sprejemajo in spoštujejo zaradi tega, kar sem. Niso nič manj travmirani od Palestincev na Zahodnem bregu. Da živiš na svoji zemlji, pa si tujec. Živijo v eksilu na lastnem ozemlju, kar je smešno, ne travmatično. Njihova travma je na neki način najstrašnejša. Palestinci na Zahodnem bregu sicer živijo v hujših fizičnih življenjskih razmerah, vendar pa imajo lastno identiteto. V Izraelu pa je za Palestince ves čas ta lažen občutek: lahko ste del te družbe, ampak dejansko so vsa vrata zanje zaprta. Zelo so raznoliki, nekateri med njimi so globoko verni, drugi so komunisti – arabski komunizem je zelo fascinanten, tretji so nacionalisti, četrti anarhisti, peti hedonisti, skratka Palestinci v Izraelu so res različni.« In kako sprejemajo njega osebno? »Prijatelji smo. Ko delam v begunskem taborišču, pridem prostovoljno, kot Jud, in vidijo me kot tujca, agresorja. Ko delam z izraelskimi Palestinci, pa so to moji ljudje.«

(Vir: MMC RTV SLO)

Tudi filozof Žižek je pesimist

Kadar Žižek komentira dogajanja v svetu in pri nas, mu radi prisluhnemo. Njegove razlage so za t. i. zdravo pamet dostikrat precej nenavadne, a odmevne in premisleka vredne. Najnovejša je tale: »Jaz sem pesimist. Resnično mislim, da se približuje neko obdobje geopolitične nestabilnosti, kjer – tudi v Evropi – lokalne vojne niso izključene. V tem kontekstu pa, mislim, begunci sploh niso ključna težava, ampak so raje simptom. Kapitalizem danes proizvaja begunce. In to povsod, ne samo tukaj.« Za globalni kapital so tudi begunci in njihove stiske poslovna priložnost.

Potreba po zgodbah

Umrl je angleški igralec in režiser Alan Rickman (1946–2016), tisti, ki je v filmih o Harryju Potterju igral profesorja čarovništva (Severus Snape). Tale je njegova: »Pripovedovanje zgodb je v človeški naravi. Bolj ko nam vladajo idioti in manj ko imamo nadzora nad lastnimi usodami, večja je potreba po zgodbah, s katerimi si pripovedujemo, kdo smo, zakaj smo, od kod prihajamo in kaj vse je morda mogoče.«