Beg

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 30. januar 2016 / 12:32

Dom je tam, kjer je srce, 2. del

Za trideseti rojstni dan je Mira povabila k sebi na kavo tri sodelavke. To so bili časi, ko se je ni dobilo v trgovini. Ponjo je bilo treba ali v Trst ali Celovec. Prodajalke so jo sicer imele pod pultom, a je niso dale vsakemu. Mira je bila ponosna, da jo ima, saj jo je drago plačala šoferju tovarniškega tovornjaka, ki ji jo je prinesel.

»Dan se mi je zdel zelo lep in mi je bil tudi pisan na kožo. Tašče ni bilo doma, tako da je v hiši vladal mir. Ker če bi bila, bi se v spodnjih prostorih že nad kom drla, kar bi motilo naš klepet,« se spominja Mira.

»Potem pa je beseda dala besedo in ena od obiskovalk se je zagovorila, da je Štefka rodila dečka, pa da je Jože otrokov oče. Druga pa je dodala, da tašče ni doma zato, ker je šla novorojenca obiskat. Obiskovalkam je bilo nerodno, ko so videle, da je malo manjkalo, pa bi od šoka padla s stola, a so pohitele in mi zagotavljale, da je bolje, da sem na opravljanje na vasi pripravljena, kot pa da bi me čenče presenetile. Ko sem začela jokati, so me objele okoli vratu in me tolažile, da mi bodo stale ob strani. Verjela sem jim, četudi sem s kotičkom očesa opazila, kako so se nad mojo glavo spogledovale. Nagonsko se mi je zazdelo, da mi niso vsega povedale. Skuhala sem še eno kavo in ji dolila malo ruma, potem pa, ko so uvidele, da ne popuščam, so izdale, da Jože naokoli govori, da me bo spravil iz hiše zlepa ali zgrda. Če ne bom šla drugače, mi bo pa tašča dala kaj popiti. Ko sem to slišala, sem se zasmejala, zdelo se mi je nemogoče, da bi pobožna ženska, kot je bila tašča, počela kaj podobnega.«

Vseeno pa je bila Mira poslej pozorna na vsako malenkost, ki je bila po tistem dnevu v hiši drugače zastavljena kot poprej. Najprej jo je presenetilo to, da je postala tašča zelo prijazna, obeh vnukinj pa kot da ni marala več. Prišlo je celo tako daleč, da jima ni več dajala jesti, in ko se je Mira iz službe vrnila domov, sta jo v solzah in umazani pričakali na pragu. Tašča pa najmlajši ni niti zamenjala plenic. Ko jo je Mira vprašala, zakaj ju je pustila sami, ji je zabrusila nazaj, da ji deklici nista hoteli odpreti vrat. Kar je bila čista laž, saj jih niso nikoli zaklepali. Miri ni kazalo drugega, kot da je po enem tednu v bližini tovarne, kjer je delala, našla žensko, ki je pazila na malčici. O kakšnem vrtcu takrat ni bilo ne duha ne sluha.

»Začela sem se zavedati, da se v hiši nekaj pripravlja. Jožeta skoraj nikoli ni bilo doma, če pa je že bil, se je drl name in na deklici. Začel se je lepo oblačiti, vsako jutro se je tudi obril, kar ni bila njegova navada. Če danes pomislim na tiste čase, se čudim, zakaj me ni prav nič bolelo srce, ko sem videla, da me zapušča. Po svoje se mi je kar oddahnilo, le tega nisem vedela, kam naj grem. Tašča je imela poznane na vseh koncih in krajih, vsi so se je bali zaradi strupenega jezika. Na domače nisem mogla računati, prav tako nisem zaupala sodelavkam. Za eno sem vedela, da je najboljša prijateljica ženske, s katero je imel Jože menda sina. Ena od sodelavk bi mi pomagala s tem, da bi pri njej spravila najnujnejše, to se pravi tisto, kar sem sama kupila, a je bil njen mož Jožetov sošolec, pa spet ni šlo. Nazadnje sem stopila do ravnatelja naše osnovne šole. Zdel se mi je pošten možak. Prosila sem ga, ali mi lahko pove za kakšno prazno stanovanje. Nekaj časa me je poslušal, potem pa mi je predlagal, da bi se v zameno za njegovo uslugo vpisala v zvezo komunistov, kar bi v tovarni, kjer sem delala, pripomoglo, da bi mi sledili še drugi. V grlu se mi je naredila kepa, ko sem zmajala z glavo. Če bi pa to naredila, me ne bi ubila samo tašča, pomagal bi ji tudi moj oče. Po vojni so mu ubili dva brata, za enega sploh ni vedel, kje je pokopan, pa da bi se jaz podala v organizacijo, ki jo je preklinjal noč in dan?! Ni bilo govora. Ker se ravnatelju nisem upala zameriti, sem mu dejala, da bom še malo razmislila. Na avtobusni postaji, ko sem čakala na prevoz domov, pa slučajno trčim v nekdanjo sošolko. Pohvalila se mi je, da se z možem selita v novo hišo, mimogrede pa je navrgla, da lastniki stanovanja, kjer sta bila do zdaj, iščejo novo stranko. Takoj naslednji dan sem se odpeljala v sosednji kraj in potrkala na vrata tiste hiše. Stanovanje je bilo v kleti, bilo je temačno, tudi stranišča ni imelo, sanitarije so bile skupne v prvem nadstropju. A v sili pes še muhe žre. Čez kakšen mesec, ko so bili prostori prazni, sem začela počasi, ne da bi kdo opazil, nositi od hiše posodo, brisače, rjuhe. Tisto pač, kar sem sama kupila. Preselila sem tudi vsa zimska oblačila od malih dveh. Pustila sem zgolj tista, ki jih je kupila tašča. Na smrt sem se bala, da bi me utegnila res zastrupiti, zato tudi deklicama nisem dovolila, da bi jedli pri njej. Včasih mi je pustila na stopnicah lonec zelja, zahvalila sem se ji, a sem ga potem zlila v stranišče. Mogoče tudi zato, ker sem nekoč videla, da je vse tisto, kar je komu ostalo na krožniku, stresla nazaj. To se mi je pa zelo gnusilo.

Neke nedelje sta prišla na obisk moja starša, ki so jima govorice prav tako prišle na ušesa. A je bila tašča vsa medena in jima je stregla spredaj in zadaj. Še mene je hvalila, češ kako sem pridna in kako skrbim za punčki in kako so zadovoljni z menoj. Samo zijala sem, ko sem jo poslušala. Mama je že mislila nekaj reči, a sem videla očeta, kako jo je dregnil pod rebra. Minuto zatem, ko sta odšla, je tašča prihrumela na vrh k meni in me začela zmerjati z vsemi možnimi živalskimi izrazi, češ da sem starša poslala v izvidnico, da vohunita za njo in za njenim Jožijem, mojim možem. Deklici sta začeli jokati, tresli sta se od strahu, potem pa je starejši prisolila zaušnico in to s tako močjo, da jo je vrglo ob steno. Pa žlehtnoba še ni odnehala. Prijela sem jokajočega otroka in ga odnesla v spalnico, kjer mi je še do poznih večernih ur hlipala v naročju. Kot zakleto se je tisti večer pojavil na pragu še Jože. Že več kot teden dni ga nismo videli, zaslutila sem, da ga je poklicala tašča, naj naredi doma red. Res je nekaj poskušal, a sem se zaklenila v spalnico, vrat, ki so bila nova, pa si ni upal razbiti. Znesel se je nad kuhinjo, metal lonce po tleh in kričal, da bi bilo treba vse kurbe pobiti, ko se jim izteče rok. Vmes je posegla še tašča z besedami, kdaj bo od besed prešel k dejanjem, ker le tako se bo kaj spremenilo. Tresla sem se od strahu, pa ne toliko zase kot za otroka. Ženska je bila pripravljena na vse, da se me znebi.

Ko sta enkrat ob dveh ponoči deklici zaspali, sem skozi straniščno okno, ki je bilo obrnjeno v breg, zmetala še tisto, kar sem še želela odnesti s seboj. Potem pa sem vse skupaj povezala v cule in odnesla na avtobusno postajo. Nakar sem prebudila še hčerki, ju oblekla in skozi zadnja vrata smo se izmuznile na svobodo. Tistega praga pa potem nisem prestopila nikoli več …«

(Nadaljevanje prihodnjič)