Šumijo gozdovi domači – do kdaj še?

Tole je prijetna melodija, ki jo je po Sloveniji prenašal radio že v časih, ko sem še z nosom mizo brisal. Z nostalgijo se spominjam časov, ko je bilo prijetno iti v gozd na svež zrak nabrat gobe ali pa borovnice. Ti časi se za slovenske gozdove nepreklicno iztekajo, saj je plenjenje slovenskih gozdov v polnem teku. To, kar sem nam pa z Židanovim zakonom o državnem podjetju za gospodarjenje z gozdovi obeta, je pa napoved največje katastrofe za slovenski narod, kar jih je do sedaj bilo.

Pred dnevi smo praznovali 25. obletnico slovenskega plebiscita, edine narodove svetle točke v zadnji 25-letni zgodovini, malo manj pa traja doba intenzivnega izčrpavanja, kraj in načrtnega uničevanja našega gospodarstva, za kar imajo zasluge prav vse dosedanje vlade, brez izjeme, ker niso imele pravega kompasa, sposobnosti in znanja za vodenje države. Prišli smo tako daleč, da je že skoraj vse pokradeno, propadlo, in kar je dobrega še ostalo, pokupljeno od tujih lastnikov. Vsakokratna oblast nam ves čas dopoveduje, da si niti vode ne znamo več natočiti svoje (Radenska), ne znamo si več speči svojega kruha (Žito), nismo sposobni več narediti dobre avtomobilske gume (Sava), pokradene so banke, zavožen je šolski sistem, vlada brezpravje … Od vsega bogastva so nam na koncu ostali samo še gozdovi, ki so zadišali posvečencem, ki jih zastopa minister Židan, ki nam sedaj ponuja državno podjetje za gospodarjenje z gozdovi.

Gozdovi so bogastvo, ne, gozdovi so neprecenljiv narodni zaklad: surovine za milijon stvari, energija, gozdovi so naša pljuča, so zrak, ki ga dihamo. Gozdovi so rezervoar naše pitne vode. Z gozdovi se radi postavljamo v svetu, ko je govora o odpustkih pri trgovanju s CO2-kuponi. Sedaj so se našli gospodi tajkuni, ki bi nas radi spravili še ob zadnje, kar nam je ostalo.

Danes po gozdovih gospodari avstrijska tehnologija izčrpavanja gozdov, žičnice, visoko produktivni stroji, avstrijske motorne žage vihtijo romunske roke. Opustošenje je po nekaterih krajih že vidno. To je pravo plenjenje, saj lastnik za zelo dober hlod ne dobi več kot 30 € za m3. Včasih so gospodarili z gozdovi, kar je pomenilo tudi pogozdovanje in nego gozda, danes vidimo v izsekanih gozdovih samo še goloto. Na deželnih cestah je vsak peti kamion do vrha naložen s hlodovino, ki jo pelje v Avstrijo, prazni se iz nje vračajo. Minister Židan se pa trudi z zakonom, ki bo to plenjenje samo še pospešil. Še več, zakon bo državnemu podjetju dal proste roke tudi pri zadolževanju na račun nas, davkoplačevalcev. Ali se nismo teh filmov že nagledali?

Čez 15 let bo pesem Šumijo gozdovi domači samo še lep spomin. Katastrofa neizmernih razsežnosti je neizbežna, brezmejna in dokončna: Adijo naši lepi gozdovi, adijo svež zrak, adijo pitna voda, adijo gozdna flora in favna. Pa to še zdaleč ni vse. Erozija hribovske krajine, z muljem zalite akumulacije hidroelektrarn, zemeljski plazovi … Bolje, da ne pomislim.

Tole je opomin vsem zavednim Slovencem, na poslance se ne moremo zanesti, da nekaj naredimo v smeri ohranitve še tistega, kar nam je ostalo, in da ministru Židanu pokažemo vrata, dokler je še čas. Namesto da bi minister Židan sprejemal zakone za zaščito gozdov, se s svojim zakonom igra z usodo nas, Slovencev. Minister Židan, kje je tvoj obraz?

Janez Jančar, Kranj