Telesni nivo komunikacije

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 21. januar 2016 / 11:06

V zadnjih dveh kolumnah sem razmišljal o miselnem in čustvenem nivoju dojemanja sebe in drugih. Misli lahko (vsaj začasno) zavestno kontroliramo in uporabljamo svoj razum za presojo dogodkov v meni in okoli mene. V šoli so nas dobro učili, naj se vendarle učimo iz knjig in izkušenj, da bomo lažje živeli. Za drugi nivo, čustveni nivo, nas niso izobraževali. Prepuščeni smo samemu sebi in pretresom, ki prej ko slej pridejo vsakemu na pot. Dokler se zavedamo, pravimo, da imamo vse pod nadzorom. Ko je nečesa (težav) preveč, jih odrinemo v podzavest. Najprej menimo (to naredimo z razumom), da smo vse predelali in da tistih čudnih stanj, včasih pravih groz, ni več in da so izginile. Kakšna so ta čudna stanja oziroma groze: propadla ljubezen, šok ob nenadni izgubi ljubljene osebe, tragedije ob naravnih nesrečah, izguba službe ... Zelo podobne groze, vendar redko opažene in priznane, doživljamo ob svojih občutkih, da nismo ljubljeni in da nikomur ne pripadamo, da nismo zaželeni, da nismo slišani in upoštevani ter da nas nihče ne posluša in da nikomur nismo potrebni. Takrat se običajno v nas vzbudijo občutki manjvrednosti in se doživljamo, da nismo dovolj lepi (predvsem ženske) ali dovolj dobri in uspešni (bolj moški). Namesto da bi si priznali, kako zelo nas to boli, se začnemo še polivati s krivdo, da je z nami res nekaj hudo narobe. Postane nas strah o tem govoriti in v nas se zateče neki sram, kot da nismo vredni živeti.

Z razumom teh notranjih vzdušij nočemo naslavljati (so preveč boleča), zato jih nehote potisnemo v podzavest. Čeprav to storimo, se naše telo do potankosti in brez napake zapomni vse te dogodke oziroma bolje rečeno – naše telo si zapomni vsa vzdušja, v katerih smo se kdaj koli znašli. Predvsem pa si zapomni tista vzdušja, o katerih nismo nič govorili. Te vsebine ostanejo v nas in nam v precejšni meri krojijo usodo. Ljudje med seboj komuniciramo preko telesnih (potlačenih) vsebin, ki so ostale v nas. To delamo ves čas in neodvisno od svoje volje. Npr. mene postane strah, o tem ne govorim in se rajši jezim. Podzavestno pa strah pošiljam ljudem okoli sebe. Vsi moji najbližji so lahko zelo preplašeni. Kako nam to sporoča naše telo? Ob strahu mene na primer stiska v prsih, ob jezi pa se mi napihne zgornji del telesa in poveča se mi krvni tlak. Kadar je mene strah, ljudje v moji bližini zmrznejo ali jim odrevenijo telesa.

Postanimo pozorni na reakcije svojega telesa ob različnih situacijah. Opazili bomo, da telo reagira vedno enako. S povezovanjem telesnih občutij in čustev bomo dobili nove in nove informacije o sebi. Boljše se je tako potruditi kot pa kasneje zdraviti telo: kaj ni lažji pogovor o tesnobi in strahu kot pa obupavati in pristati v depresiji? Ali ni lažje spregovoriti o svoji žalosti in glavobolu kot pa jesti tablete?