Saga o Ljubelju

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Slovenija / ponedeljek, 18. januar 2016 / 11:39

V dvorani Theaterhalle na celovškem sejmišču so bile do nedelje znova na sporedu uprizoritve gledališke igre Saga o Ljubelju, ki obravnava tragične zgodbe iz koncentracijskega taborišča Ljubelj na avstrijski strani ljubeljskega predora, ki je bil tako kot taborišče na naši strani podružnica taborišča Mauthausen. Pred leti so začeli prostor nad vhodom v tunel, kjer je bilo taborišče, urejevati. Pobudo za igro je dal profesor na celovški Univerzi in raziskovalec nacističnega nasilja nad Slovenci na Koroškem dr. Peter Gstettner, napisal pa jo je pisatelj Erwin Ries. Režiral jo je znani slovenski režiser na Koroškem Marjan Štikar. Saga o Ljubelju je bila decembra lani štirikrat uprizorjena v gledališču na celovškem sejmišču, nato pa v Šentjakobu. Povsod je globoko zarezala v čustva občinstva. Zgodbe, ki jih o trpečih taboriščnikih, še posebej ženah in otrocih, pripovedujejo očividke iz Brodi/Loibltal pod Ljubeljem, so presunljive. Opisana je surovost vodje in zdravnika taborišča Sigberta Ramsauerja, ki je po vojni kot ugleden meščan živel v Celovcu.

Zdravnik Sigbert Ramsauer je bil rojen leta 1909 v Celovcu. Bil je član Hitlerjeve nacistične stranke NSDAP, zato so mu bile zaupane pomembne dolžnosti, primerne njegovemu zdravniškemu poklicu. Najprej je bil razporejen v koncentracijsko taborišče Dachau, nato pa v osrednje taborišče Mauthausen, od koder je bil avgusta leta 1943 poslan na Ljubelj. Po vojni je skušal pobegniti, vendar so ga partizani 7. maja leta 1945 pri Borovljah ujeli. Uspelo mu je pobegniti k Angležem, ki so ga jeseni leta 1947 obsodili na dosmrtno ječo. Prvega aprila leta 1954 je bil zaradi zdravstvenih težav pomiloščen. Nato je deloval kot zdravnik, najprej kot eden od predstojnikov v celovški bolnišnici, nato pa kot zasebnik. Umrl le leta 1991.

In še beseda o režiserju predstave, leta 1962 rojenemu Marjanu Štikarju iz Šentjakoba v Rožu. Gledaliških in režiserskih veščin se je učil tudi v Ljubljani in Parizu. Ukvarja se z režijo, pisanjem scenarijev in drugimi dejavnostmi, povezanimi z gledališčem. Je režiser številnih odmevnih predstav na Koroškem. V Šentjakobu je ustanovil Teatr Trotamora, leta 1988 pa je napisal scenarij za prvi slovenski igrani film na Koroškem Tevžej.