Begunci in odpadki

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / nedelja, 10. januar 2016 / 13:10

Kaj imajo skupnega begunci in odpadki? Vsaj to, da jih največkrat doživljamo kot veliko nadlogo. A na svetu so tudi ustvarjalni in drzni posamezniki, ki eno in drugo doživljajo kot priložnost – ne le humanitarno, tudi poslovno …

Nadloge kot priložnost

Poglejmo to pot na begunske in druge nadloge še nekoliko drugače – kot da so priložnost. Tako jih vidi Nemec Kilian Kleinschmidt, svetovalec za begunska vprašanja avstrijskega notranjega ministra in poslovnež, pred tem pa predstavnik Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR). Med letoma 2013 in 2014 je vodil begunsko taborišče Zaatari, ki je četrto največje jordansko mesto, ga spravil v red pred skorajšnjim kolapsom in si prislužil vzdevka »mednarodni župan Zaatarija« in »puščavski lev«. Njegova teza je, da dolgotrajna begunska taborišča postajajo mesta. Taborišče Zaatari je uredil po logiki mesta in poskušal uvesti četrtne svete, vendar je ta »preveč demokratična ideja« naletela pri jordanskih oblasteh na gluha ušesa. Prisluhnimo njegovi razlagi. »Poglejte zgodovino velikih taborišč. Na zahodu Afrike v begunskih taboriščih Tindouf ljudje živijo že več kot 40 let; to ni več taborišče, to je puščavsko mesto! V Pakistanu je taborišče z afganistanskimi begunci – tudi če se peljete mimo, ne boste vedeli, da so to begunska taborišča. Prvo begunsko taborišče, ki sem ga pomagal postaviti, je bilo v kenijskem mestu Kakuma, ki ima danes okoli 180.000 prebivalcev in deluje po sistemu mesta. To taborišče daje delo kar 60.000 lokalnim prebivalcem. Begunsko taborišče Dadaab na vzhodu Kenije je bilo postavljeno leta 1992 in je danes mesto s 350.000 prebivalci. Poglejmo na Bližnji vzhod, kjer se palestinsko taborišče v Amanu razteza na polovici mesta, pa se tega sploh ne opazi. Taborišča so postala mesta. Ko je bila ustavljena humanitarna pomoč, so ljudje začeli graditi sami …« Kleinschmidtova druga drzna trditev je, da so begunci in migracije za Evropo priložnost. »Mi smo se v ZDA izseljevali iz Evrope pred 50, 100 leti. Če hočemo naseliti nove ljudi, nimamo veliko izbire. Trenutno nas ni dovolj, da bi vzdržali naš način življenja, in edini način so migracije iz Afrike, z Bližnjega vzhoda in od drugod.« Nekaterim arabskim državam, zlasti Savdski Arabiji, Evropejci očitamo, da ne sprejemajo beguncev. Vendar to ne velja za vse. »Poglejmo Dubaj: 80 odstotkov populacije so priseljenci, od teh 80 odstotkov pa jih veliko prihaja z vojnih območij. Če torej pridejo k nam, jih obravnavamo kot begunce, če pridejo v Dubaj, jih obravnavajo kot ekonomske migrante in lahko tam delajo. Ne bom trdil, da vsi delajo v dobrih delovnih pogojih, a nekateri delajo. Lahko ostanejo. Dubaj je postal drugo največje somalijsko mesto na svetu.« Svoje razlage lucidni Avstrijec zabeli še z drugimi, na prvi pogled pretiranimi izjavami. Prva: »Revež mora najprej nekoga ustreliti, da postane begunec; če nekoga ne ustreli, je le ekonomski migrant.« Druga: »Beguncev in žrtev z območij naravnih katastrof ne obravnavamo kot ljudi, hkrati pa imamo o njih mnenje, da ne zmorejo poskrbeti sami zase.« Tretja: »Če ne želimo beguncev, naj se vrnejo Evropejci, ki so se pred stotimi leti izselili v ZDA.« (Vir: MMC RTV SLO) – Sliši se (pre)drzno, a če malo pomislimo, je vse navedeno tudi res.

Odpadki kot priložnost

Da je predelava odpadkov lahko tudi dober posel, vemo že dolgo. Kleinschmidt to ve tudi iz lastne prakse. Pred kratkim je posredoval pri sklenitvi pogodbe med nemško zvezno deželo Baden-Württemberg in mestom Dohuk na severu Iraka; to ima zaradi prihoda beguncev zdaj že dvakrat več prebivalcev. Kar pomeni, da imajo tudi dvakrat več odpadkov, več onesnaženih voda, potrebujejo gradnjo socialnih hiš … »Na drugi strani pa lahko na 200.000 ton smeti gledate kot na trdne odpadke. Švedska v energetiki nima dovolj trdnih odpadkov, zato jih morajo kupovati. Švedska gleda na odpadke kot na rudnik zlata ali nafto. Odpadke lahko recikliraš, dobiš energijo. Nehajmo na to gledati kot na težavo, temveč kot na vir, saj to tudi je. In če imamo vir, lahko najdemo investitorje. Je v to vpleten kurdski denar? Da, v to je vpleten kurdski denar. V Kurdistanu so kurdski investitorji postavili center za predelavo odpadkov z nemško tehnologijo. S tem se da služiti denar …«

Kdo je reven?

Zgoraj navedenim dodajmo še eno nenavadno izjavo. »Revni niso tisti, ki imajo malo, temveč tisti, ki želijo veliko.« Tako pravi Jose Mujica (1935), nekdanji gverilec, pozneje pa kmetijski minister in predsednik Urugvaja (2010–2015), »najskromnejši predsednik na svetu«; 90 odstotkov svoje predsedniške plače je daroval v dobrodelne namene, in sicer najpogosteje za pomoč revnim in v podporo malim podjetjem … Tudi taki so še na tem svetu.