Milan Kučan, prvi predsednik

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 9. januar 2016 / 22:06

»Za zahodne novinarje je Kučan simboliziral najbolj prosvetljeni del socialističnega sveta in Jugoslavije – New York Times ga je označil za 'najbolj naprednega komunista na svetu' – postavljalo pa se jim je vprašanje, podobno kot delu politične alternative v Sloveniji, ali bo zmogel prehod v večstrankarski pluralizem. Tu ni šlo toliko za miselni preskok, ki ga je bil Kučan s svojo širino, znanjem in sposobnostjo analiziranja družbenih razmer zmožen opraviti brez večjih težav, pač pa za operativno izpeljavo ob dokaj konzervativnem trdem jedru partijskega članstva in v nevarnih jugoslovanskih razmerah. Od leta 1986 do večstrankarskih volitev spomladi 1990 je Kučan, sicer s podporo slovenskega političnega vrha in javnosti, nosil glavno breme odgovornosti v odnosih med Slovenijo in federacijo ter s posameznimi republikami, zlasti s Srbijo. S političnimi izkušnjami iz beograjskih let, poznavanjem funkcioniranja jugoslovanskega sistema, mentalitete in osebnega poznanstva z večino politikov mu je na brezkončnih sejah uspevalo amortizirati pritiske na Slovenijo, preprečevati načrte vojaškega vrha o uvedbi izrednih razmer ter varovati proces demokratizacije, ki je potekal v Sloveniji. Po prvih povojnih večstrankarskih volitvah, na katerih je bil v drugem krogu neposredno izvoljen za predsednika predsedstva, se je zanj začelo zapleteno obdobje kohabitacije z Demosovo oblastjo …« (Str. 577–578)

Gornji odlomek je iz knjige, ki je v zadnjih mesecih (izšla je novembra 2015) gotovo ena najbolj branih in prodajanih na Slovenskem. Še posebno medijsko pozornost pa je vzbudil ponesrečeni poskus njenega zažiga pred predsednikovo hišo v Murglah, 19. 12. 2015. Tudi v tem dejanju se je po svoje potrdilo, kar ugotavlja avtor knjige – univerzitetni profesor zgodovine in gorenjski rojak – v predgovoru: »Kučan je bil nepretrgoma več kot dve desetletji in še dolgo po izteku mandata daleč najbolj priljubljeni slovenski politik. Hkrati pa so ga sistematično in strupeno, mirno lahko zapišem patološko, napadali njegovi politični nasprotniki pa tudi nekateri mediji.« – Po mojem se knjige ločijo predvsem na dobre in slabe, a tudi slabih ne kaže zažigati, to je res nespodobno. Knjige velja brati in si o njih ustvariti svojo sodbo. Moja je, da je biografija prvega predsednika naše države dobra knjiga. Me prav zanima, kdo od še živečih slovenskih politikov bo naslednji deležen tako obsežne, strokovne in hkrati berljive biografije …