V službi človekovega dostojanstva

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 27. december 2015 / 11:53

Pogovor z Imretom Jerebicem, generalnim tajnikom Slovenske karitas, ob njeni petindvajsetletnici. O tem, da je včasih topla beseda vredna več kot kos kruha, o velikem zaupanju v to nevladno organizacijo in njenih kar deset tisoč prostovoljcih pa o programih in stalni budnosti, ki je potrebna, da se Slovenska karitas lahko takoj odzove na potrebe družbe.

Ob 25-letnici delovanja je predsednik Borut Pahor Slovenski Karitas podelil odlikovanje Republike Slovenije, zlati red za zasluge za odlično uresničevanje človekoljubnega poslanstva. Verjamem, da je bilo zadovoljstvo ob podelitvi, ampak tudi odgovornost za delo naprej.

»Točno tako. Isti dan nas je z odličjem sv. Cirila in Metoda odlikovala tudi Slovenska škofovska konferenca. Oboje je priznanje naši mreži, delu naših deset tisoč prostovoljcev, ki znamo biti v službi človekovega dostojanstva, znamo biti glas ubogih v naših družbi in jim po svojih močeh tudi pomagati; materialno, psihosocialno in z duhovno dimenzijo. Človek ne potrebuje samo kosa kruha, potrebuje to, da se pogledamo, vidimo, začutimo in potrebuje tudi osmislitev, to je ta duhovna dimenzija, da v težkih razmerah nekomu vračamo upanje in ga bodrimo. O teh dimenzijah premalo govorimo, so pa zelo pomembne tudi za vse tiste, ki nismo v kaki posebni stiski, vendar je čas takšen, da nas na tem področju pušča na cedilu, ker je potrošno naravnan. Človek je večplastno bitje, danes bi rekli, da je tudi socialno bitje, ki veliko komunicira, pa je dostikrat zelo osamljen. Ob obilju komunikacij smo ljudje bolj osamljeni kot kdajkoli prej – in tudi o tem premalo govorimo.«

Minilo je 25 let, kar organizirate tudi dobrodelni koncert Klic dobrote. Številni med darovalci so tudi sami v stiski, pa pomagajo. Skoraj neverjetno, o kako veliki solidarnosti lahko govorimo.

»To je naša vrlina in bogastvo. Da človek, ki je morda sam na robu, s tako spoštljivostjo prinese dar. Veličina človeka je, da zna sebe preskočiti in dati, pa se mu to na nek način zmeraj vrne. To je dar uboge vdove, svetopisemske zgodbe, ko so bogati v tempeljsko zakladnico dali od svojega obilja nekaj, uboga vdova je pa dala vse in je bila bolj srečna kot bogati. Solidarnost se je pokazala tudi ob elementarnih nesrečah. Lansko leto smo po naši mreži zbrali čez osemsto tisoč evrov za poplave v Srbiji in Bosni in za to sta nam zavidali evropska in mednarodna Karitas.«

Iz kakšnih potreb je sploh nastala Slovenska karitas?

»Bile so tudi vrzeli. Delal sem v državni sociali in vem, kako so stvari tekle. V prejšnji skupni državi smo imeli stvari tako zastavljene, da je vse probleme reševala socialna služba. Kmalu smo videli, da se to ne izide. Bil sem zagovornik 'pluralne sociale'. Cerkvi je bila tedaj tudi z zakonom o verskih skupnostih prepovedana dobrodelna dejavnost. Ampak del našega poslanstva, poslanstva vsakega vernika je, da je dobrodelno in socialno aktiven. To je tista živa vera, ki se šteje pod dobra dela, in takoj smo želeli, da nova vlada ta člen v zakonu prečrta oz. spremeni. Kmalu smo to dosegli in lahko že govorimo o zametku Karitas. So pa zares pospešili razvoj Slovenske karitas begunci iz Hrvaške. Kar naenkrat se jih je 70 tisoč znašlo v Sloveniji in treba jim je bilo pomagati. Leta 1992 je bil sprejet zakon o socialnem varstvu, kjer se v drugem členu že jasno pove, da socialno dejavnost lahko razvijajo tudi nevladne organizacije (Karitas poimensko), humanitarne in invalidske organizacije. Uradno smo bili imenovani, ampak še dolgo je trajalo, da smo začeli dobivati sofinancirane socialne programe iz javnih razpisov.«

Danes imate okrog deset tisoč prostovoljcev, 459 organizacij župnijske Karitas, ki na leto opravijo več kot pol milijona prostovoljnih ur. Kako vam uspe pridobiti toliko prostovoljcev?

»Cilj v našem strateškem načrtu je bil, da se v čim več župnijah ustanovijo župnijske Karitas kot naša baza in da bo delo Karitas temeljilo na prostovoljstvu razen na specifičnih socialnih programih. V ta razvoj smo šli. Dojeli so tudi župniki, da ni kraja, kjer ne bi bilo socialne stiske. Tako se je začelo. Ljudje se v lokalnem okolju poznajo, ljudje imajo tudi dušo karitativno in želijo na tem področju delati. Lahko povem, da so do sedaj naši prostovoljci naredili 17 tisoč prostovoljnih ur za begunce v aktualni begunski krizi.«

Slovenska karitas se je vedno odzivala na potrebe družbe, lahko omenite še nekaj največjih projektov?

»Istočasno z begunci is Hrvaške v začetku devetdesetih let so bile poplave v Savinjski dolini. To je bila za nas motivacija, saj so stvari takoj presegle okvire državne pomoči, ker tudi država v tem ni bila vešča; ne da država ne bi hotela pomagati, ampak ni imela razdelane strukture pomoči, ni bilo rezerv. Takrat je bilo že jasno, da se moramo, če pride nekaj množičnega, povezovati nevladne organizacije. Potem smo imeli dvakrat v Sloveniji hud potres pa plaz, žled v lanskem letu, vse to so bile izredne razmere. Zelo aktivni smo bili pri postavitvi kontejnerjev v slovenski vasi na Kosovu, to je bila skupna akcija slovenskih medijev, Slovenske karitas in Rdečega križa Slovenije. Sodelovali smo v Darfurju s pokojnim predsednikom Janezom Drnovškom, to je bilo tudi zanimivo sodelovanje države in nevladnih organizacij. Močno smo bili s pomočjo prisotni na Šrilanki, ko jo je prizadel cunami. Odzvali smo se po potresu na Haitiju in nazadnje v Nepalu. Mednarodno se odzivamo, se orientiramo po mednarodnem Karitas. Vstopili smo tudi s pomočjo po potresu na Japonskem. Preko Karitas Japonske smo kupovali osnovne stvari, vodo in odeje. Si morate misliti, da v tako bogati državi zmanjka osnovnih stvari. Tudi meni je zdaj jasno, da se v izrednih razmerah, ne glede na to, v kakšnem blagostanju je država, zgodi enako. Kaos. Takrat moramo nevladne organizacije hitro vstopiti, da ljudem zagotovimo najosnovnejše potrebe.«

Revščina je prisotna v slovenski družbi. Kako še pomagate?

»Poskušamo držati ravnotežje, da drugi naši programi ne trpijo. Za prihodnje leto mora biti delo z begunci velik projekt, a ločen od drugih, zato da vsi tisti programi, ki jih že dobro peljemo, ne bodo podhranjeni. Preko Klica dobrote peljemo veliko akcijo slovenskim družinam in pričakujem, da letos ne bo bistveno manj zbranih sredstev v primerjavi z lanskim letom; materialno pomoč vsako leto prejme več kot 20 tisoč družin. Vse bolj so potrebne šolske potrebščine, zato akcijo širimo prek sodelovanja s šolami in te solidarnosti se učijo tudi otroci.

Za še več sodelovanja z državami na Balkanu, kamor štejemo tudi našo veliko pomoč Albaniji, nas je prosila evropska Karitas. Deseto leto poteka dobrodelna akcija Za srce Afrike in ravno zdaj je v Afriki sodelavka, da preveri, kako je z našo pomočjo. Ker sodelujemo izven naše države, moramo v tujini vedno najti dobrega sogovornika, ki zna unovčiti vsak evro, in to so izredno dobre sestre redovnice tako v Afriki kot npr. v Albaniji. Za sodelovanje v projektih v Afriki, kot so gradnja bolnišnic, šol, nam je uspelo aktivirati našo državo, in ker smo na razpisih zunanjega ministrstva zelo konkretni, malo pa potrošimo za svoje delovanje, nam uspe.«

Kaj pa še drugi, socialni programi na primer?

»Socialne programe smo začeli izvajati leta 1990. Letos je 25-letnica materinskega doma na Škofljici, zatem je nastalo še šest domov. Vedno sem zagovarjal, da pokrijemo tisto socialno področje, ki ga država ne pokriva ali kdo drug slabo pokriva. Prvi smo začeli delati z narkomani. Oče Franc Prelc iz Portoroža z odvisniki še danes dela, pa je začel leta 1990. Sčasoma smo postavili šest komun. Z brezdomci smo začeli delati celovito, ob sodelovanju mesta Ljubljana smo odprli prvo ambulanto za brezdomce pred 15 leti in pred desetimi leti še v Mariboru. Sodeluje več kot 50 zdravnikov, kar pomeni, da so ti pripravljeni tudi prostovoljno delati. Nove okoliščine so, da se v ambulanto zatekajo tudi že obrtniki, ki ne zmorejo več plačevati zdravstvenega zavarovanja.

Osem let imamo tudi na pobudo Vatikana program za boj proti trgovini z ljudmi. Dosti je tu treba delati na preventivi, na osveščanju. Vsaj začasno izgine toliko in toliko mladih deklet iz Slovenije, pa o tem ne govorimo. Bojim se, da nas bo trgovina z otroki doletela precej nepripravljene, zato je treba razmišljati tudi naprej. Najtežje suženjstvo je trgovina z ljudmi: ženskami, otroci, človeškimi organi. To je test naše zrelosti, naše človečnosti, test, da si ne zatiskamo oči pred tem– in tudi to je poslanstvo Karitasa. Preventivni program 40 dni brez alkohola traja že več kot deset let. Postavljali smo ga ob velikem negodovanju znotraj Cerkve, znotraj družbe kot take, vendar pravim, da alkohol prinaša nedvomno največjo revščino med nas. O tem moramo še več govoriti.«

Vseh teh programov ne bilo brez zaupanja ljudi. Zaupanje je najbrž bistveno?

»Zelo sem hvaležen našim darovalcem, ker nam zaupajo. Sproti poročamo, koliko denarja zberemo in kam smo ga dali. Na tak način bomo gradili naprej, to je tudi del naše identitete, da zaupamo in da zbrani denar namenimo v točno določene namene.«