Zgode in nezgode gorenjskih književnikov v Ljubljani

Besedilo: Zbral Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 26. december 2015 / 09:22

Vas zanima, kako se je Ivan Tavčar po smrti vrnil v Poljansko dolino? Kaj vse je moral kot otrok prestati pesnik Dane Zajc? Kako je pisatelj Peter Božič prespal na Žalah? Kako je bil dramatik Rudi Šeligo priča aretaciji Jožeta Pučnika? ... Berite.

O Tavčarju vemo veliko, 11. oktobra 2011 smo mu ob 160. obletnici rojstva posvetili trojna Snovanja na 24 straneh! Manj znano je, kako so minila zadnja leta njegovega življenja in kako je potekala njegova zadnja pot.

Ivan Tavčar se vrne v Poljansko dolino

»Leta 1920 je zbolel in odtlej bolehal. Leta 1921 mu je med zasebnim obiskom v Marijanišču, sedaj Poljanska cesta 26 (po II. svetovni vojni odvzeto lastnikom, podržavljeno in preimenovano v Dom Ivana Cankarja …), na njegovo željo podelil zakramente stolni prošt Andrej Kalan. Zadnje tri dni je bil Tavčar večinoma nezavesten in ni več spregovoril. Umrl je za rakom na črevesju, ‘brez slehernega smrtnega boja je nenadoma ugasnil’ v ženinih rokah. Tavčarjevo truplo so naslednje jutro prepeljali iz njegove hiše na Bregu v vestibul ljubljanskega Magistrata, kjer so ga v zaprti krsti položili na visok katafalk, obdan s svečami, venci (med njimi tudi venec beograjske ‘Kraljevske vlade – Pašića’) in cvetjem. Ob vznožju krste sta stala dva pripadnika telovadne organizacije Sokol s sabljama v rokah, v ozadju pa dva ‘akademika’ (študenta). Od pokojnika se je poslovila množica ljudi. Električne svetilke pred magistratom so bile ‘žalno ovite’, štiri napisne table so opozarjale, kje leži pokojnik. Po mestu so visele črne zastave. Mnoge trgovine so v izložbe postavile pokojnikovo sliko z žalnim trakom. Knjigarna Schwentner je imela v izložbi Tavčarjev kip, obdan s palmami. Mrliški sprevod se je začel ob 16. uri. Tisk je poročal: ‘V imenu ožjih prijateljev in v imenu zavodov, ki jim je pokojnik načeljeval, dr. Karel Triller (podžupan v času Tavčarjevega županstva), v imenu vlade g. pokrajinski namestnik /nekdanji župan/ Ivan Hribar in v imenu slovenskih književnikov pesnik Oton Župančič. Zveza pevskih društev je zapela ‘najnovejšo Pavšičevo žalostinko’. Nato se je sprevod pomikal po Stritarjevi ulici na sedanji Prešernov trg, po sedanji Čopovi ulici, sedanji Slovenski in Dunajski cesti na pokopališče pri sv. Krištofu, kjer so na prostoru sedanjega Gospodarskega razstavišča in okolice pokopavali med letoma 1780 in 1906. Tam so krsto pustili v pokopališčni kapelici.

Na začetku sprevoda je jezdila sokolska konjenica, za njo je korakala godba, za njo celotno sokolsko društvo, za njim nosilec križa z žalno zastavo, ‘narodna društva in deputacije’, ‘nosilci vencev in cvetlični voz, nato voz z duhovščino, tik pred mrtvaškim vozom’ je stopal ‘nosilec reda sv. Save II. vrste, za njim mrtvaški voz s krsto, ob vozu na desni strani šest zastopnikov literatov, na levi šest zastopnikov političnih korporacij, ob vsaki strani jih je obdajala sokolska častna straža’. Za vozom so stopali pokojnikova družina in sorodniki, za njimi ‘zastopniki vlade, vojaških in civilnih oblasti, upravni svet in osebje Narodne tiskarne, upravni svet in uradništvo Ljubljanske kreditne banke, mestno in drugo uradništvo, za temi ostalo občinstvo’. Po ulicah, koder se je sprevod pomikal, so gorele svetilke, od pošte do kavarne Evropa so naredili ‘špalir’ učenci osnovnih šol, od Evrope do pokopališke kapelice pa dijaki srednjih šol. V kapelici je pokojnika blagoslovil Andrej Kalan. Tam sta se od pokojnika poslovila še zastopnika pravnikov in jugoslovanske sokolske zveze. V kapelici je zbor Glasbene matice zapel žalostinko Umrl je mož, pred njo pa Zveza pevskih društev Vigred se povrne. Na ukaz vojnega ministrstva Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev se je žalne slovesnosti ‘kot odposlanec Njegovega Veličanstva kralja Aleksandra udeležil ‘komandant dravske divizije polkovnik Vučković’. Orjuna (‘Organizacija jugoslovanskih nacionalistov’, ki se je zavzemala za unitaristično in centralistično Jugoslavijo ter za pravice Slovencev in Hrvatov v fašistični Italiji) je v časniku pozvala člane, naj se ljubljanskega dela pogreba ‘brezpogojno’ udeležijo. Naslednje jutro so krsto prepeljali na Visoko. Ob 11. uri so krsto odnesli izpred Tavčarjevega dvorca v ‘grobnico, ki jo je pokojnik dal zgraditi lansko jesen’. Ob grobu so mu spregovorili književnik in župnik Fran S. Finžgar, dr. Konrad Vodušek ‘in v imenu lovcev dr. Ivan Lovrenčič’. Tavčarja so pokopali na državne stroške. Mnogi so namesto vencev darovali v dobrodelne namene. Maše zadušnice so se darovale v rodnih Poljanah in v stolnici sv. Nikolaja v Ljubljani …« – Bilo je torej res veličastno slovo, kakršnega si je veliki gorenjski rojak tudi zaslužil!

Dane Zajc prestane hudo vojno otroštvo

Pesnik, dramatik in esejist Dane Zajc (1929–2005) je eden največjih slovenskih modernih pesnikov, po mojem največji med Kosovelom in Šalamunom. Zanj vemo vsi, le malo pa nas ve, da je tudi vzhodnogorenjski rojak. Rodil se je namreč v Zgornji Javoršici pri Moravčah, na Gorenjskem je tudi umrl, v bolnišnici na Golniku. Njegove pesniške zbirke so odpirale pota v nove svetove poezije. Njegovo otroštvo je bilo težko in zaradi vojne še hujše. »Bil je otrok revne družine kmeta in gozdnega delavca Stanislava Zajca in Pavle Kos na hribovski kmetiji. Imel je še tri brate in sestri. Je bratranec literarnega kritika, teoretika in literarnega zgodovinarja dr. Janka Kosa … Zajc je v osnovno šolo hodil pri Sv. Trojici blizu Moravč. Sedem let je bil ministrant. Njegovo otroštvo je zaznamovala II. svetovna vojna. Med nemško okupacijo se štiri leta ni mogel šolati. Dva brata sta padla kot partizana, vendar ne v bojih. V gozdu ob Zajčevi rojstni hiši je bil grob nemškega gestapovca, čigar kosti so lisice ponoči raznašale naokrog; na njivi ob hiši je bil pokopan domobranec; bližnje brezno je bilo polno trupel; partizani so ponoči blizu hiše večkrat ubijali ljudi in hodili k Zajčevim po kramp in lopato. Ded in oče se nista razumela, zato nista govorila drug z drugim. Med vojno je najprej umrl bolni oče, ki je bil aktivist Osvobodilne fronte (ta je bila trojanski konj Komunistične partije pri izvedbi njene revolucije) in partizanski terenec, potem še ded. Leta 1944 so nemški vojaki hišo zažgali, zato je preostala družina živela v bližnjem začasnem prebivališču. Družinski vodnjak, ponos Zajčevega očeta, pa so takoj po koncu vojne uničili partizani, saj so vanj vrgli pet živih zvezanih ujetnikov. Po vojni se je mati s preostankom družine preselila na Trate pri Šentilju v Slovenskih goricah, kjer je zaradi medvojnega podpiranja partizanov dobila nadomestno kmetijo. Zato se je Zajc šolal v različnih krajih: leta 1945 je končal dva razreda nižje gimnazije v Domžalah, v šolskem letu 1945/46 je hodil v tretji razred nižje gimnazije v Kamniku, v šolskem letu 1946/47 pa v četrti razred nižje gimnazije v Gornji Radgoni …« Šolanje je nadaljeval v Ljubljani, na Gimnaziji Poljane, stanoval pa je v Domu Ivana Cankarja (DIC) in se tu srečal s poznejšim pisateljem Lojzetom Kovačičem … (Naj v oklepaju skromno pripišem, da sem v letih 1967–69 v tem internatu kot dijak iste gimnazije stanoval tudi avtor tega izbora.)

Peter Božič prespi na Žalah

»Po poročilu Strniševega prijatelja Janeza Staneka, ki je bil med sodelavci politično problematičnih literarnih revij in enako problematičnega Odra 57, je bil Božič celo ‘ne-oseba’, saj nekaj časa ni imel niti osebne izkaznice. Pred letom 1958, ko je v Ljubljani še vozil tramvaj, sta s Stanekom krokala v neki gostilni pri Žalah. Ker sta zamudila zadnji večerni tramvaj, se nista vrnila peš v mesto, saj je to presegalo njune moči, ampak sta poletno noč prespala kar na Žalah, vsak na enem grobu. Ko sta se naslednje jutro prebudila in se dvigala z grobov, ju je zagledala starejša gospa z zalivalko, ki je prišla na pokopališče zalit rože. V grozi je zavpila, odvrgla zalivalko in zbežala. Po nekem krokanju v Kolodvorski restavraciji pa sta se Božič in Stanek zjutraj napotila proti Stanekovemu domu za Bežigrad kar čez tire železniške postaje in spotoma padla v jamo za odpadke parnih lokomotiv. V tistih letih je Božič hodil po Ljubljani tudi poleti oblečen v plašč, kar je pojasnjeval z besedami: ‘Nimam nobene omare.’ Svoje boemsko življenje je preslikaval v pripovedna in dramska dela. Teh si, po Stanekovem mnenju, ni izmišljal, ampak jih je ‘živel’. Kritiki so v njegovih igrah videli vpliv takrat modne ‘antidrame’, poskus posodobitve slovenske dramatike po zgledih dramatike absurda.«

V gornjem odstavku nastopa pripovednik, dramatik, časnikar in politik Peter Božič (1932–2009). Je zelo znana osebnost iz naše novejše zgodovine, a med Gorenjci le malokdo ve, da je tudi naš deželni rojak – rodil se je na Bledu, kjer je bil v tistem času njegov oče načelnik železniške postaje. Epizoda z Žal je iz najbolj burnega obdobja v njegovem življenju. Ko sem ga imel v začetku osemdesetih čast osebno spoznati in njim preživeti kar nekaj skupnih ur in dni, je bil z eno nogo še v prejšnjih, z drugo že v poznejših, uradniških letih. Bil je »mentor«. Če si se mu napovedal, te je sprejel v lokalih Emona ali Daj-dam na Cankarjevi cesti, pil pa je »rum s čajem« (večkrat), ki sem ga moral seveda naročiti in plačati jaz, pripravnik …

Rudi Šeligo priča aretacije Jožeta Pučnika

Pripovednik, dramatik in esejist ter visokošolski učitelj in politik Rudi Šeligo (1935–2004) se je rodil v Sušaku pri Reki, kjer je takrat kot uradnik služboval njegov oče; ta je bil štajerskega rodu, mati Marjana pa je bila iz Hrvaškega Zagorja. Šeliga imamo Gorenjci tudi za svojega, iz nadaljevanja je razvidno, zakaj. »Leta 1939 se je družina preselila na Jesenice, kjer je bil oče v železarni knjigovodja. Šeligo je v tem kraju končal osnovno šolo in med letoma 1945 in 1951 gimnazijo. Vmes, po šestem, sedanjem drugem gimnazijskem razredu, se je iz protestnih razlogov (ravnatelj je zahteval, naj opusti igranje pozavne, ki se ji je vneto posvečal) za krajši čas zaposlil kot navaden delavec najtežjih del v jeseniški železarni, kjer se je zamajala njegova ‘vera v poslanstvo proletariata’. Med letoma 1952 in 1954 je nadaljeval šolanje na učiteljišču v Tolminu, kjer je tudi maturiral. Potem je v Ljubljani, na Filozofski fakulteti, ki je takrat delovala v NUK-u, Turjaška ulica 1, študiral filozofijo in psihologijo. Leta 1960 je diplomiral, leta 1987 pa opravil magisterij iz estetike na oddelku za filozofijo iste fakultete, tokat v njeni stavbi, Aškerčeva cesta 2. Po prihodu v Ljubljano je v Akademskem plesnem orkestru igral pozavno do leta 1960, ko je igranje povsem opustil. Soglasbeniki so ga, ker je študiral filozofijo, klicali Sokrat, dekleta pa Soki. Družil se je tudi z boemskimi književniki, s Petrom Božičem, z Danetom Zajcem, publicistom in poznejšim interpretom slovenske književnosti Tarasom Kermaunerjem. Spoznal je tudi Ljubljančana Primoža Kozaka in poznejšega sociologa Veljka Rusa, ki sta mu bila zaradi meščanskega stanu najprej ‘sumljiva’ in odmaknjena. Kermauner in Rus sta bila takrat asistenta na oddelku za filozofijo ljubljanske univerze, kjer je bil glavna avtoriteta dogmatični komunistični ideolog Boris Ziherl. Tam se je Šeligo srečal tudi z Jožetom Pučnikom (1932–2003), kritikom komunističnega sistema, sociologom in poznejšim politikom, ki se je pol leta pred aretacijo preselil v mestno središče in prepustil Šeligu borno podstrešno čumnato v Mostah, pred katero so se ponoči potikale podgane.«

Takrat se je zgodilo, kar želim v tem izboru izpostaviti. »Leta 1958, na dan prve Pučnikove aretacije, je šel Šeligo z njim v NUK, kjer so potekala predavanja iz filozofije (sedanje Filozofske fakultete ob Aškerčevi cesti še ni bilo). Tam sta pri vratarski loži dva civilna policijska agenta v naskoku prijela Pučnika, tretji pa se je postavil pred Šeliga, da ne bi ta prijetja preprečil. Čeprav je agent Šeligu rekel, da ne sme o aretaciji nikomur črhniti, je o njej istega dne povedal Veljku Rusu. O njej je želel izvedeti vse podrobnosti tudi Primož Kozak, ki pa se iz bojazni pred policijskim prisluškovanjem ni hotel srečati s Šeligom v nobenem zaprtem prostoru, ampak med sprehodom. Naslednjo noč sta okrog dveh v Šeligovo čumnato vdrla dva miličnika, ga na postelji osvetlila z baterijo, ga obtožila vloma v mlekarno v Mostah in ga odvedla na postajo ‘Ljudske milice’, kjer so ga zasliševali do jutra. Pozneje so ponoči še trikrat vdrli v njegovo čumnato, pregledovali papirje in mu podtikali nove vlome v druge mlekarne v Ljubljani in okolici. V času ideološko sporne Revije 57 in Pučnikovega prvega zapora so Šeliga in Zajca, ko sta ponočevala po ljubljanskih lokalih, nadzirali policijski ovaduhi. Leta 1960 se je Šeligo poročil z Lidijo Kancler, ki jo je spoznal v Tolminu. V zakonu sta se jima rodila sinova Aleš in Primož. Leta 1961 je bil v jugoslovanski vojski v Srbiji, v Kučevu, v nekdanjem kazenskem bataljonu. Med letoma 1960 in 1962 je bil zaposlen kot industrijski sociolog, od leta 1962 do leta 1993 pa je v Kranju v Visoki šoli za organizacijo dela, poznejši Fakulteti za organizacijske vede, predaval statistiko. Odtlej je stanoval v Kranju, v Ljubljano se je zaradi različnih funkcij vozil …«

Priporočilo in opravičilo

Vsi navedeni odlomki so iz ene najboljših in najbolj berljivih knjig, kar jih je izšlo v zadnjih letih: Literarni atlas Ljubljane (Založba ZRC, Ljubljana, 2014). V njem je literarni zgodovinar Marjan Dolgan zbral »zgode in nezgode 94 slovenskih književnikov v Ljubljani«. Avtorju nekateri očitajo, da je v svojem pisanju preveč očitno »na desni«, v knjigi mrgoli opazk tipa: »OF je bila trojanski konj Komunistične partije pri izvedbi njene revolucije«; to je znano in take nepotrebne pripombe pisanje res samo obremenjujejo. Naše feministke mu očitajo, da je v knjigi zanemaril oziroma pomanjšal delež književnic. Morda res, a kljub temu je ta knjiga nepogrešljiva za vse, ki imamo radi Ljubljano, slovensko književnost in njeno »anatomsko« ozadje. Res priporočam! Avtorju pa se opravičujem za ne povsem dosledno citiranje, v katerem sem njegovo strokovno besedilo za časopisno rabo nekoliko poenostavil.