Praznik družine
Berimo: »V Sloveniji imamo 108 tisoč brezposelnih, 300 tisoč ljudi pod pragom revščine, 300 tisoč upokojencev z manj kot 500 evri pokojnine, 50 tisoč delavcev na minimalni plači, 41 odstotkov vseh delavcev in 76 odstotkov mladih v negotovih oblikah zaposlitve, 86 registriranih istospolnih parov, 43 tujcev, ki so letos dobili azil, in 15 žensk z burkami.« To je na Facebooku zapisala novinarka Jelena Aščić in ta izjava se mi zdi najboljše od vsega, kar je bilo izrečeno v javnih debatah pred nedeljskim »družinskim« referendumom. Ta se je izšel tako, kot se je, in tudi če bi se drugače, ne bi rešil nobenega od glavnih problemov te države in njenih državljanov. V debatah pred referendumom se je po nekaterih izjavah zdelo, da so glavni problemi te države ženske z burkami, begunci, ki prosijo za azil, in istospolni pari. Pa niso! Glavni problem te države je oziroma bi moral biti ta, da vse več njenih državljanov živi na pragu revščine ali pa so že globoko v njej!
Kakšen bo božič vseh teh ljudi? Prepričan sem, da kljub vsemu lep. A le pod pogojem, da imajo vsaj družino, tako ali drugačno, in da se v njej kolikor toliko dobro razumejo, da ni pekel. Tudi obubožani ljudje še zmorejo enkrat na leto kupiti nekaj jedače in pijače in če imajo še koga, da z njim te dobrote skupaj zaužijejo, so lahko za božič in za novo leto tudi oni srečni. Težave bodo čez praznike vljudno počakale in jih znova obtežile v letu 2016. Imeti družino ali vsaj nekoga, ki ti je blizu, pomeni imeti zavetje v razmerah, ki so težavne ali celo smrtno nevarne. Tako kot so bile za tisto davno begunsko družino, ki je rojstvo svojega otroka doživela na poti in morala kmalu bežati v Egipt. Tudi ta družina je kljub preganjanju doživela svojo idilo v betlehemskem hlevu in to idilo še dva tisoč let pozneje upodabljamo v božičnih jaslicah.
Praznovanje božiča na Zahodu si je že zdavnaj prisvojil Kapital pod masko raznih božičkov in čeprav ga je prevzela in prekrila nakupovalna in obdarovalna evforija, bi moral biti v svojem bistvu še vedno predvsem praznik družine, družinski praznik. Vsaka družina more in mora poskrbeti, da to tudi ostane. In kako je z družino v Sloveniji? »Statistični urad je 1. januarja 2015 zabeležil, da v državi živi 576.000 družin najrazličnejših oblik. Največ je zakonskih parov z otroki – 224.000. Sledijo zakonski pari brez otrok. 116.000 je mater z otroki. 61.000 je parov, ki imajo otroke, pa niso poročeni. Malo manj kot 27.000 je očetov z otroki. Obstajajo zunajzakonski partnerji brez otrok – nekaj čez 15.000 jih je. V tej pisani druščini je tradicionalnih družin – torej družin, ki jih sestavljajo poročena žena in mož ter otroci – največ. A hkrati manj kot 40 odstotkov vseh družinskih skupnosti ustreza tradicionalni definiciji družine …« To je v komentarju pred referendumom zapisal dr. Ali Žerdin, novinar in urednik.
Slovenska družinska slika je torej zelo bogata in vsaka od teh družin si lahko privošči lepe in vesele božične in novoletne praznike. Če to sama zmore, če so odnosi v njej urejeni in prijazni. To pa je odvisno predvsem od članov družine samih in od družbenih razmer, v katerih živijo. Te so hudo neprijazne, a če se družina odloči, da se bo za božič zaprla v svoj družinski mikrokozmos (»jaslice«) in praznovala, ji tega še tako pokvarjeni posamezniki in »elite« ne morejo oziroma ne smejo preprečiti. Družina je o božiču rezervat, v katerega nimajo vstopa. Varujmo torej vse te svoje družine in vsaj teh nekaj dni lepo praznujmo!