Koncert

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 24. december 2015 / 11:50

December je čaroben mesec, mesec pričakovanj, da bo potem bolje. Lučk, ki dan pomagajo držati gor, voščil, dobrih mož, daril, nakupov … Tudi nastopov in koncertov. Božične melodije so nežne in spevne, zvenijo nam v ušesih in željno jih pričakujemo vse leto. Odkar sta dva naša srednješolca dijaka kranjske gimnazije, obiskujemo tudi veliki slavnostni koncert v Ljubljani. Matej je imel ravno rojstni dan na dan velikega koncerta. Lani je pel le v zboru, letos je bil solist. Koncert je zvenel v slovanski duši. Ker smo vsi sinovi slave, mi je bilo to še posebno všeč. Pri nas vsi pojemo, note se ves čas valjajo po policah, nastopi so tu in tam … Sedaj največ nastopa Matej. Poje v glasbeni šoli in tamkajšnji nastopi so bolj intimni. Pojejo sošolci, poslušalci smo običajno starši, morda kakšen prijatelj. Pravijo, da je potrebno začeti z malimi odri, postopoma, da se človek privadi nastopanja in spozna sebe. Že od jeseni naprej je govoril, da bo imel solistične točke na velikem slavnostnem koncertu v Ljubljani. Vadil je doma, vadili so v šoli, vadil je z učiteljico petja, teto Mojco. Veliko je bilo vaj. Z Janezom sta kupila novo črno obleko in prišel je dan nastopa. Sama pri sebi sem si mislila, do sedaj si pel pred nekaj deset publike v glasbeni šoli, na koru v cerkvi in to je to. Sedaj pa kar v Cankarjev dom … Da te ne bo odneslo in se ne boš razpočil od prevzetnosti. Malo me je bilo strah, pa sem si dopovedovala, s tem mu ne bom nič koristila. Ko ga sedaj sprašujemo, kako je bilo, pripoveduje tudi sam. Dopoldne na vaji sem gledal prazno dvorano in si mislil, le kako je, ko je tu polno ljudi. In se je zgodilo. Najprej so peli v zboru, potem so prišli štirje fantje solisti in peli Jeseninovo pesem, potem prideta dva v duetu. Orkester igra, jaz sedim in kar na enkrat udari Samo jednom se ljubi … cela dvorana začne ploskati in on nadaljuje. Sploh ne vem, kdaj je bilo konec. Mislim si, uživaj, to je najpomembneje. Z Janezom se spogledujeva, oči so čisto ozke, ustnice razpete v smehljaj. Gledava preostale otroke in si prišepneva, dobro je to. Ko gledaš otroke, ki so srečni v svojem delu, se zdi, kot bi ti angeli nežno prigovarjali, dobro si to opravil. Potem je bil odmor, ljudje so nama čestitali. Kaj le imam zraven? Uspeh je delo in trud učiteljev, zborovodij, in seveda njegov trud. Šola jim da priložnost, in to je ogromno. Če bi prešteli vse nastopajoče v zboru in orkestru, bi bili gimnazijci v manjšini, vendar dobijo priložnost nastopati na velikih odrih. Vstopnice so bile razgrabljene v dveh dnevih. Ljudje so željni poslušanja mladih, neobremenjenih ustvarjalcev. Presrečni so dijaki, profesorji, počaščeni profesionalni gostje, ponosni starši. Če niste bili v Ljubljani, glejte koncert Gimnazije Kranj po televiziji. Okrog božiča bo.