Rumeni žabec

Božična pravljica

V brdskih jezerih živi nešteto zanimivih bitij. Od rac, labodov pa vse do … žab. Teh je pravzaprav zelo, zelo veliko. Živijo v posebnem delu največjega jezera, tam, kjer se začne gromozanski brdski gozd. V tem delu imajo žabci, žabe in žabice mirni kotiček, v katerem jih nihče ne moti in lahko ragljajo cele dneve, na ves glas. Da ne boste mislili, žabja družba ni sluzasta družba. Je enkratna družba, v kateri se vedno kaj dogaja. Prirejajo razne svatbe, zbore in plese. Še najbolj imeniten pa je Zeleni bal, večer poln plesa in regljanja. Tu nikoli ne manjka zapečenih muh in sladkih alg, dobrot, ki nobenemu pravemu žabcu nikoli ne uidejo. Žabe niso kot babe in se rade družijo med sabo. Ko se srečajo, se pozdravijo in regljanje nikoli ne utihne.

A je med žabjo družbo nekdo, ki nikoli ne pride na ples, nikoli na koncert, nikoli na klepet. Še na Zeleni bal nikoli ne pride! Ta nekdo je raje sam. Če se prikaže iz svoje luknjice ob jezeru, se vsi zgrozijo in odskakljajo stran. Še glasno regljanje takoj potihne. Ta nesrečnež je žabec Janko. On je pač malo drugačna žaba. Ni zelen, pa tudi rjav ni, kot večina njegovih sosedov, je kar rumen. Nihče ne ve, od kod se je vzela njegova barva. Govori pa se, da ga je uročila hudobna čarovnica izpod Storžiča. Vendar so to le govorice in zaradi njih je Janko tako najraje doma, če že gre kam, se odpravi na jaso k lovski koči. Tam ga nihče postrani ne gleda, brdske čebelice pa so vesele njegove družbe.

Enkrat med samotnim obiskom jase pa Janka nekaj zmoti. Na glavo mu pade nekaj težkega in okroglega – rdeča žoga. V bolečinah se začne ozirati naokrog, od kod bi lahko prišla. V daljavi zagleda žensko postavo, ki teče proti njemu. Hitro zgrabi žogo in se skrije. Ne želi, da bi se prihajajoči ustrašil njegove zanimive barve.

Do lovske koče ob velikem jezeru priteče baronesa Stanka Brdska. Vsa zadihana, na robu solz išče svojo žogo. Veliko rdečo žogo, njeno najljubšo žogo. Kupil ji jo je njen oče Jurij Brdski, bila je eno izmed mnogoterih daril, a vendar najboljša žoga vseh časov. Stanka se ozira za njo, še pokliče žogo, čeprav ve, da nima ušes. Joj, žogica, kam si se skrila? Hodi sem in tja, prečesava trato, vsa grmovja, še rože umakne. Žoge ni! Grem še k jezeru pogledat, si reče. Stopi do roba vode, se nagne naprej, da bi bolje videla in … pade v jezero. Baronese v tistih časih niso znale plavati, saj do vode sploh niso smele hoditi. Je prenevarno, ker menda tam živi en čuden žabec.

Janko vidi nesrečno dekle, da je padlo v vodo, in se odloči, da ji mora pomagati. Skoči iz svojega skrivališča in zarega: »Kaj je deklica, si v vodo padla?« Stanka se ustraši in se spomni svaril očeta, naj ne hodi k vodi, ker lahko sreča rumenega žabca. Pogleda še enkrat k žabi in na njeno grozo ugotovi, da je prav zares rumena! »Ali iščeš tole?« reče Janko in pokaže na žogo. »Ja,« hiti govoriti Stanka. Žogo želi čim prej nazaj, da bo lahko pobegnila pred hudobnim žabcem rumene barve. Vendar Janko se ne da. Zamisli si, da bi lahko baroneso pridobil na svojo stran in tako dobil novo in edino prijateljico. Predlaga ji, da ji žogo vrne, če gre lahko z njo v brdski grad in pri njej poje tri kosila. Stanka je slabe volje in prestrašena, a žogo si res želi nazaj – to je vendar njena najljubša rdeča žoga. Pristane, da žabca popelje v grad, a kuje načrt, kako bi žabca ne stregli v grajski jedilnici, pač pa pri služinčadi.

Baronesina družina se prvi dan usede h kosilu, pri mizi pa ni prostora za žabca. Janko je ugotovil, da ga želi Stanka prelisičiti in pride naravnost v jedilnico. Tam zatrdi, da je bila obljuba drugačna. Stankin oče, poštenjak, pusti žabcu, da prisede, saj obljuba dela dolg. Pride drugi dan, novo kosilo, žabec zopet pri mizi. Baronesi to ni bilo povšeči, a oče ji ni pustil, da se zmrduje. Že tretji dan se navadi na Jankovo družbo in ga po kosilu celo povabi, da gresta skupaj na sprehod. Ko se približujeta jezeru, staremu Jankovemu bivališču, se zgodi nekaj čudnega.

Janko skoči v vodo, a ven iz nje ne pride rumena žaba, pač pa princ z lepimi rumenimi lasmi. Baronesa Stanka odskoči, od presenečenja ji zastane dih. Je to sploh mogoče? Ja, kje je pa žaba? Janko pretreseni Stanki razloži svojo prigodo. Omeni tudi čarovnico izpod Storžiča – torej so bile govorice le resnične. Začarala ga je že pred leti, ker ji je nekaj ponagajal. Njen urok pa bi se uničil le tako, da bi tri dni jedel kosilo s prelepo baroneso v njenem gradu.

Čas je naredil svoje. Presrečni oče je dovolil, da se mlada poročita. V veselje mu je bilo, da so izpolnili hčerkino obljubo. Ona je dobila moža pa tudi žogo nazaj. Princa Janka, prej grdega rumenega žabca, v žabji družbi ne gledajo po strani. Skupaj z njegovo ženo so ju povabili na Zeleni bal, in ne boste verjeli, Janko se ga je prvič udeležil in se s Stanko zavrtel v ritmu žabjih uspešnic.