Ne gre samo za hujšanje

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Rekreacija / torek, 22. december 2015 / 11:19

Obstajajo tudi ljudje, ki nimajo težav s čezmerno težo, a se vseeno resneje posvetijo miganju, vadbi, treningu. To so, tako kaže statistika, tisti s kroničnim pomanjkanjem časa. Če ste pomislili na »šankiste«, kvartopirce, loterijske manijake, se tudi niste zmotili. Taki imajo srečo, da se čudežno izlijejo iz gostilne naravnost v športne copate in potem nevedoč še v istem letu postanejo odvisni od športa, kar pomeni, da svojo odvisnost samo preusmerijo. In takrat rečemo, da je bolje biti odvisen od športnih copat kot pa od šanka. Resnica je pa kruta. Tisti s kroničnim pomanjkanjem časa si tudi ne zaslužijo ravno pohvale. Pomislite, da človek dela več kot osem ur na dan, pravzaprav kot je danes moderno, človek dela vseskozi, kajti časi so taki, da moraš biti stalno na voljo vsem tistim, ki so v tvojem krogu preživetja oziroma zaslužkarstva. Saj poznate novi slovenski rek, da delamo veliko več za veliko manj? In ko se izgubimo v delu, pride glas od zgoraj ali spodaj, da nas bo pobralo, če ne bomo mislili tudi nase. Ker ko nenehno delamo, mislimo tudi na tiste, za katere bomo prisluženi denar porabili, da nam bodo lažje oprostili vso to odsotnost, kajne? Torej – nekdo nam prišepne, da potrebujemo čas tudi zase. Začni teči. Vpiši se v fitnes. Začni kolesariti. Pojdi v hribe. Da, največkrat nam prišepnejo individualno športno rekreacijo, ker skupinska je čista jeba, saj moraš na primer za partijo tenisa že vključiti prilagajanje sparing partnerja. To pa je v teh časih nemogoče. In kaj se zgodi? Človek, ki je preveč zaposlen, si naprti še rekreiranje! Kot bi ne bil zadosti zaposlen. Vem, večina jih pravi, da v bistvu potrebujejo miganje zgolj zato, da si »spucajo« glavo. V ozadju tega početja pa začne rasti pošast, ki te požre – na primer že po prvem osebnem rekordu v teku na deset kilometrov. In zdaj si predstavljajmo človeka, ki pred službo, največkrat udobno, pisarniško, dobro plačano, kajti tisti s težkimi fizičnimi službami ne čutijo nobene želje po miganju, redno skoči v bazen ali fitnes, da lažje začne dan. Dela do dvanajstih, potem sledi kosilo. Dela do osemnajstih, potem sledi rekreacija, ki traja vse do tretjega klica za – delo. In pred spanjem potrebuje nekaj miru v osami, da lažje zaspi. O družinskih manevrih ni bilo govora, kajne? Ima tak človek lahko družino? Največkrat jo ima in to številno, največkrat veliko več kot enega otroka in soprogo. Kaj ima družina od takega rekreativca? Najprej zadovoljstvo, da je zadovoljen in mu dajo mir vse do petnajstega, ko prinese belega kruha. Ampak … nočem, da se taki ljudje začnejo ukvarjati s športno rekreacijo, enako kot nočem, da se tudi taki, ki mislijo samo na hujšanje. Hočem, da se začnete ukvarjati takrat, ko res nimate česa življenjsko pomembnega početi. Takrat, ko vam ostaja čas od prostega časa ...