Pozneje
Bila sem jim dobra mama, 2. del
Ker se hiša, v kateri so živeli, ni nič obnavljala, je začela počasi propadati. Ljudje so govorili, da se vidi, da je kovačeva kobila bosa! Jože je zidaril povsod, kjer je le mogel, doma pa je živel v podrtiji. Včasih ga kakšen teden ali dva ni bilo domov, Breda je potem ujela na ušesa, da se je šel gret enkrat k eni, drugič k drugi ženski. Kadar je imel kakšno železo v ognju, je tudi manj pil in Bredi je dajal več denarja.
»Svoje otroke, kot sem jim rada rekla, sem vzgajala tako, da so sovražili pijačo. Pri mlajših, ki so me imeli za mamo, mi je to uspevalo, pri starejših dveh pa ne. Najstarejši brat se je zelo pozno poročil, in to kljub temu da je prej imel tri otroke z različnimi ženskami, ali prav zato, kaj pa vem, ni bil nikoli trezen. Včasih, ko so bile ženske jezna nanj, ker jim ni plačeval, so te otroke pripeljale meni na grbo in sem morala skrbeti še zanje. Brat me je po eni strani zmerjal, zakaj sem to naredila, po drugi strani se je jezil na babnice, ker ga niso pustile pri miru. O, koliko kričanja in nepotrebnega vpitja smo imeli pri hiši! Jaz sem imela priznane štiri razrede osnovne šole, ker sem toliko ponavljala. A mi je bilo vseeno. V službo – vsaj na začetku – tako in tako nisem mogla iti, kje bi me pa vzeli?! Doma sem bila za služkinjo, za mamo, za gospodinjo. Saj pravim, vse bi prenesla, če bi mi en sam kdaj rekel lepo besedo,« se tistega časa spominja Breda.
Tegobe so se ji zdele lažje, ko je pomislila na druge družine od blizu in daleč. V nekaterih so imeli težave z boleznimi, drugje so se jim pobarabinili otroci, veliko je bilo žensk, ki so prav tako kot ona trpele zaradi alkohola, nasilja, pomanjkanja denarja. Vsem je kronično primanjkovalo denarja, marsikje so živeli iz rok v usta v želji, da pa vseeno zgradijo boljši jutri.
»Ko se danes pogovarjam s svojimi prijateljicami, sicer jih ni veliko, le dve ali tri so še žive, me včasih boli srce, ko vidim, da so na vse, kar se jim je kdaj dogajalo, enostavno pozabile. Ko sem eni rekla, da bom svojo zgodbo zaupala časopisu, so bile čisto zgrožene. Ena mi je celo telefonirala, da je ja ne bom kaj omenjala! Pa bi o tem, kako so živele, morale povedati, če ne drugemu, vsaj vnukom. Ti tako ali tako nič ne vedo, kako je nekoč bilo. To me zelo žalosti. Če komu od mladih kdaj kaj rečem, se mi smejijo in me zavračajo, češ da pretiravam, da so jih v šoli drugače učili.«
Leta, ki so prihajala, niso bila prijazna. Ko se je poročil še drugi brat, je v hišo pripeljal žensko, ki je bila zelo osorna, rada je imela prvo in zadnjo besedo. Če je le mogla, je nagajala Bredi in jo podila iz kuhinje. Ko je rodila, je morala Breda streči še njej, drugače bi bil ogenj v strehi. Drobcena, podhranjena in izžeta kot je bila, se je pogosto komaj držala pokonci. Zaradi težkih loncev, ki jih je morala dvigovati, jo je bolelo v križu. To so bili časi, ko se je plenice še pralo na roke in kuhalo na štedilniku. Otroček, ki ni bil nič kriv, se ji je prirasel k srcu. Pri treh letih se je ponoči pogosto zbujal zaradi astmatičnih napadov. Brat je otroka prinesel k njej in vse noči ga je nosila gor in dol, mu polagala na prsi vrečke s toplimi kamilicami.
»Malo se mi je oddahnilo, ko je brat naredil lastno hišo. Lažje sem zadihala. Nisem več garala za deset, včasih tudi petnajst ljudi. Bila sem ponosna na najmlajšega brata, saj je bil zelo uspešen v šoli. Tudi na fakulteti je dobival le najboljše ocene. Hvalila sem se z njim pred vsakim, ki me je hotel poslušati! Nekako sem sanjala, da se bo ob koncu študija vrnil k meni, se poročil in da bomo potem srečno živeli. Žal se to ni zgodilo. Dobil je službo v Ljubljani, v ljubezni ni imel kakšne velike sreče, vsaj prvič ne. Šele pri dobrih petintridesetih je našel pravo žensko, ki je z odprtim srcem sprejela tako njega kot njegove otroke. Prva žena je namreč vse tri pustila in odšla z drugim. Pa nič zato. Malo sem jih jaz pomagala vzgajati, malo brat, pa je šlo. Z leti se mi je nabralo 'vnukov', da jih še prešteti ne morem! Nekateri me radi obiskujejo, drugi so pozabili, da sem jim menjala plenice. A takšno je življenje. Nisem ena tistih, da bi računala na to, da dobim, kolikor komu dam. Še zdaleč ne. Je pa lepo, če se vrne vsaj kakšna lepa beseda, to pa!«
Branja in računanja se je naučila iz šolskih zvezkov otrok, na katere je pazila. Eden od njih je pri njej pustil tudi globus, ki ga ima še zmeraj na častnem mestu v omari. Pogosto ga vzame v roke in na njem išče tuje dežele in mesta. Rada ima tudi glasbo, zlasti so ji pri srcu Modrijani, ker so zelo poskočni. Malo po štiridesetem letu se je tudi zaposlila. Kot snažilka. Delo ni bilo težko, med smehom pravi, da se je v službi prej kot ne – odpočila. Vsi so jo imeli radi, saj je ženskam po pisarnah pogosto prinašala piškote, domače žganje. Danes ima skromno pokojnino, komaj 280 evrov, a ob mesecu zmeraj kaj prihrani. Nedavno je eni od nečakinj kupila pralni stroj, ob Miklavžu pa tudi peharji ne ostanejo prazni.
»Vse življenje ste živeli brez moškega. Vam je bilo težko?« jo pobaram, medtem ko nama reže domač ajdov kruh, ki ga je že zarana porinila v peč.
»Moških sploh nisem pogrešala. Ves čas sem bila obdana s takšnimi, ki niso znali pokazati ljubezni. Bratje, razen najmlajšega, so bolj robati, vase zaprti. Tudi njihovim ženam ni bilo z rožicam postlano. Oče je za povrhu še pil in lazil za drugimi ženskami. Sem se pa naučila, da ženske grdo ravnajo s tistimi, ki so dobrega srca. Še ena pesem pravi, da ženske ljubijo barabe, že mora biti res. Ne rečem, da mi kakšen ni bil všeč! Bil! A kdo bi se menil z žensko, kakršna sem bila, ko sem bila še mlada?! Imela sem polno obveznosti, majhne rasti, s prevelikimi dlanmi. No, na eno kavo ali dve sem pa vseeno šla. Bil je ločen, zelo vesel možak, pa bi mogoče še kaj nastalo iz najinega druženja, če mi ne bi povedali, da je ženo grdo pretepal. Potem pa mu je kar ušla. Kot sem vam zaupala, sem imela tudi brez njih okoli sebe zmeraj veliko otrok. Nekateri otroci teh otrok me imajo zelo radi. Vsi pa ne. A tako je v življenju. Če mi je to ponudilo prst, sem z njim zadovoljna. Tudi srečna – sem in tja.«
(Konec)