Božično krašenje v Vatikanu

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: Zanimivosti / petek, 18. december 2015 / 10:02

Tudi letos bosta slovenska cvetličarja dr. Sabina Šegula in Peter Ribič sodelovala pri božičnem krašenju bazilike svetega Petra v Vatikanu. Na pot se odpravljata v nedeljo, pred odhodom pa sta se z izdelovanjem božične dekoracije predstavila še doma, v cerkvi svetega Petra v Radovljici.

Radovljica – Sabina Šegula in Peter Ribič že vse od leta 2011 sodelujeta pri božičnem in velikonočnem krašenju bazilike svetega Petra v Vatikanu. »Oba sva učitelja na Biotehniškem centru Naklo, zato naju zanima vse, kar je povezano z najinim delom. Tudi najina vez z Vatikanom se je začela iz tovrstne radovednosti: želela sva izvedeti, kako se izpelje megalomanski projekt, kakršen je krašenje bazilike svetega Petra. S prošnjo za pomoč sva se obrnila na slovensko veleposlaništvo, ki vsa ta leta in tudi sedaj ureja komunikacijo s Svetim sedežem,« je povedal Peter Ribič.

Kot pravi Sabina Šegula, je božično krašenje v Vatikanu precej drugačno, manj barvito kot velikonočno, Peter Ribič pa dodaja, da je v letih, kar Cerkev vodi papež Frančišek, tudi sicer bolj skromno kot prej. »Iz manj materiala morava narediti enako lepo okrasitev kot prej, če ne še lepše,« se izzivu nasmeje Sabina Šegula.

Kot pravi, so pravila jasna: osemdeset metrov dekoracije, za katero uporabita cvetje, ki jima ga pripravijo vatikanski vrtnarji. »S čim natančno bova delala, je vedno presenečenje, čeprav osnovne smernice po navadi ostajajo enake dlje časa: srebrna jelka, bele vrtnice, ilex in v zadnjem času storži, ki jih nabiramo v vatikanskih vrtovih. Pri razporejanju cvetja v sami dekoraciji nama puščajo proste roke, čeprav sproti spremljajo in potrjujejo najino delo,« pojasnjuje.

»Prideva tja, vidiva, kaj so nama pripravili, in se lotiva dela. Pomaga nama kakih osem tamkajšnjih vrtnarjev,« projekt enostavno opiše Peter Ribič, Šegulova pa dodaja, da sta po letih skupnega dela v Vatikanu zdaj vedno posebno toplo sprejeta. »Ko se po dolgem času spet vidimo, ni več dovolj le stisk roke, ampak že tudi objem.«

Za poseben privilegij štejeta dejstvo, da po končanem delu lahko sedeta v tako rekoč prazno baziliko in si v miru ogledata, kako sta opravila svoje delo. »Bazilika svetega Petra je čudovita, sama po sebi je umetnina, zato bi, če bi se odločal po svoje, vse skupaj celo skromneje okrasil. Ampak Italijani imajo drugačno kulturo in prav je, da je cerkev okrašena tako, kot si želijo in kot zahteva njihova tradicija.«

Na praznični dan, pravita, se bosta vrnila domov. Še prej pa bosta skupaj s kakimi deset tisoč verniki uživala v praznični maši. To in pa dejstvo, da je delo njunih rok postavljeno ob bok velikim vatikanskim umetninam, jima predstavlja največjo nagrado. Projekt namreč nima dobičkonosnega podtona. »Formalno gledano je to zgolj službena pot v tujino,« se posmejeta, a zadovoljstvo na njunih obrazih pove, da je v resnici nepredstavljivo mnogo več kot zgolj to.