Prihodnost multikulturalizma

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / petek, 18. december 2015 / 10:13

V Evropi živimo kristjani, muslimani, Judi in ateisti. Naše sobivanje temelji na načelu medsebojnega spoštovanja ali vsaj strpnosti. Po drugi strani pa med nami ni omembe vrednih stikov, kulture se ne križajo in ne oplajajo …

Dve vrsti multikulturalizma

Ideja multikulturalizma (nemška kanclerka meni, da je mrtva) je bila, da bi se vrednote, ideje, izročila in kulturni koncepti različnih kultur medsebojno križali in oplajali. A dejansko se to ni zgodilo. Kaj je torej s tem »multikultijem«? Svoj odgovor ima francoski filozof Pascal Bruckner; novembra je bil gost Slovenskega knjižnega sejma. »V bistvu obstajata dve vrsti multikulturalizma. Najprej je tu anglosaksonski tip, ki je v veljavi predvsem v Kanadi pa tudi v Angliji. V skladu s tem modelom ljudje, ki prihajajo iz različnih okolij, sicer živijo eni poleg drugih, vendar vsaka posamezna skupnost sledi ne le svojim lastnim običajem in navadam, ampak s seboj prinesejo tudi elemente svojih starih pravnih tradicij. To pomeni, da imamo opravka z nekakšnim vzporednim, ločenim razvojem. Jasno je, seveda, da v praksi ločnice med skupnostmi vendarle niso tako ostre, saj za partikularnimi običaji in navadami vendarle obstaja še državna zakonodaja, ki naj bi jo spoštovali prav vsi. To je torej anglosaksonski model. Vanj najbrž lahko vključimo tudi ZDA, kolikor pač vse tamkajšnje etnične in verske skupnosti povezuje patriotizem, utemeljen na globokem prepričanju, da je Bog izmed vseh držav izvolil prav Ameriko. Drugače rečeno: nad vsemi religijami, ki jih Američani prakticirajo v vsakdanjem življenju, je še ena višja religija – vera v Ameriko samo. Američani domovino slej ko prej dojemajo kot najvišjo vrednoto, v očetnjavi vidijo vrednoto, ki presega vse druge. Tako navsezadnje lahko tudi pojasnimo, zakaj so Američani patrioti.« Drugi je evropski model. »No, drugačen tip multikulturalizma pa lahko ugledamo na evropski celini. Gre za, pogojno rečeno, kontinentalni model. Zanj velja, da ste sicer lahko Francoz iz Maroka ali Nemec iz Azije ali Španec od koder koli pač že, da lahko upoštevate svoje stare običaje, svoj način življenja, da lahko, na primer, ohranite svojo tradicionalno kuhinjo, vendar obenem priznavate, da bi morali prav vsi spoštovati ključna načela, na katerih je utemeljena država, v kateri živite. V Franciji so ta načela povzeta v revolucionarnem geslu o svobodi, enakosti in bratstvu. Kontinentalni multikulturalizem, skratka, poudarja, da so ne glede na svoje poreklo vsi francoski državljani Francozi, ki bi morali temu primerno tudi živeti. Na neki način smo torej vsi multukulturni, če to razumemo v smislu, da ima sicer vsakdo svoje lastno poreklo, vendar obenem priznavamo, da so nekatere vrednote države, v kateri živimo – tu mislim predvsem na svobodo govora, na enakopravnost med moškim in žensko, na svobodo tiska, na vse temeljne svoboščine v demokratični družbi, skratka –, nad sleherno partikularno vrednoto, katere dediči bi utegnili biti po rodu. V tem smislu multikulturalizem še zdaleč ni mrtev.« Toda: »Pod vprašaj pa bi dejansko veljalo postaviti anglosaški tip, saj vodi, če sledimo njegovi notranji logiki do konca, v apartheid, v nekakšen legalistični apartheid, v katerem vsaka izmed konstitutivnih skupnosti – kristjani, muslimani, Judje – sicer živi ena poleg druge, vendar strogo ločeno. Njihove poti se preprosto ne križajo, to pa, seveda, ni dobro za nravstveno zdravje države.« (Vir: MMC RTV SLO) – Tako francoski filozof. Kaj pa mi, izrazito monokulturni Kranjci?

Multikulti med košarkarji

»Govorita v svojem jeziku, mi pa ne razumemo, kar mi ni všeč /smeh/ ... Dobro je, da se nam je pridružil Beno. Ko bo dobil priložnost, bo pokazal, da je izjemno inteligenten košarkar. Ima zares visok košarkarski IQ. Razume igro in lahko dosega veliko košev. Tako kot Goran, oba sta dobra organizatorja igre, lahko pa sta tudi strelca. Dobro je, da imamo tako ekipo, ki je pokrita na vseh položajih. Tako nas ni strah, da bi igra padla, če nosilcev ni na parketu.« Tako se je o dveh soigralcih iz Slovenije – Goranu Dragiču in Benu Udrihu – izrazil Dwyane Wade, ikona floridske ekipe Miami Heat. In tako v praksi izgleda multikulturalizem po ameriško med košarkarji.

Pariški sporazum je le prvi korak

»Francija vas prosi, vas roti, da sprejmete prvi univerzalni sporazum o podnebju v naši zgodovini. Redko se v življenju zgodi, da imate priložnost spremeniti svet. Vi jo imate. To priložnost, da spremenite svet, izkoristite. Naj živi planet, naj živi človeštvo, naj živi življenje!« Tako je francoski predsednik Francois Hollande pozval udeležence podnebnega vrha v Parizu, da sprejmejo svetovni podnebni sporazum. Na koncu so ga res, njegovo udejanjanje pa se šele začenja.